Šel po pipo za kuhinjo 
in zadel avto na Terni

LJUBIJA – Snežinkica moja, povej, koga boš danes osrečila? Ledeni kristalčki so se začeli med padanjem sprijemati v snežinke. Nenadoma pa se je ena snežinka odtrgala od črede in odplesala naravnost proti Zgornji Savinjski dolini, natančneje v Ljubijo. Njena pot se je končala pri Mazejevih.

Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Janez Mazej, zase pravi, da je gospodar Gorenjevega oddelka, kjer izdelujejo notranjo opremo, v bistvu pa je vzdrževalec, je ravno prišel iz službe, tedaj pa se je njegov pogled zapičil v že dlje pokvarjen gibljiv razpršilnik na koncu pipe, ki je kazil sicer izjemno urejeno kuhinjo v starem stilu. To je pa že predolgo tako, si je dejal, pograbil ključe svojega dvanajst let starega hyundaia in odbrzel v bližnjo veleblagovnico v Mozirje. »Prodajalka še vedela ni, kje je razpršilnik,« se je zasmejal, a ga je našel na eni izmed polic. Potem pa se je spomnil na Slovenske novice. »Vsak dan jih kupim,« je pripomnil in zagledal le še štiri izvode. Tik pred njim je nekdo pograbil tistega z vrha in se zazrl v naslov: Obesil je ženo, potem še sebe. Tragično, ampak se dogaja … Nemara ga naslovnica ni preveč navdušila, zato je izvod Novic položil nazaj. Takrat pa je prišel mimo 55-letni Janez in vzel ravno tisti izvod.

Nepoznani gospod, vi, ki ste zgolj preleteli naslovnico in jo nato odložili nazaj, pozorno berite ta prispevek, kajti – prijeli se boste za glavo!

Spi z Novicami

Janez je prišel domov, tja, kjer se na vzhodu vidi gora Oljka, na zahodu Golte, na jugu Dobrovlje in na severu Uršlja gora, z novim razpršilnikom, popravljenimi očali in izvodom Slovenskih novic, ki so pristale na mizi pred njegovo ženo, 49-letno Miro, delavko za tekočim trakom.
 
Mira je prebrala naslov; zares tragično, tako pač je, a se v nasprotju z omenjenim nepoznanim moškim ni vdala. Natančno je začela odstranjevati nagradni kupon v obliki nalepke, ki jo je skominal tam desno zgoraj na naslovnici. Potem pa je okamnela. Prikazali so se trije enaki simboli. »Čuj, Janez,« je zakričala, »avto imaš!« Janez in njegov 22-letni sin Jernej sta pritekla v kuhinjo. Le stežka sta dojela in komajda verjela svojim očem. Tudi njiju je Terna povsem presenetila.

»Tako malo denarja zasluživa, da si kredita za nov avto res ne moreva privoščiti,« je prizemljeno dejal in se razveselil: »Odslej se bomo vozili s fordom!«

Tako je bil vesel te nagrade, da se je brž odpeljal nazaj v veleblagovnico. »Janez, si kaj pozabil, da si že nazaj?« ga je povprašala prodajalka. »Prav nič nisem pozabil, avto sem zadel!« ji je evforično odvrnil. Prav vsi so mu ga privoščili, tudi njegov šef. Janez pa je potem kupil še en izvod Slovenskih novic. »Ta bo za branje, tisti srečni izvod pa bom pazil kot na punčico svojega očesa!« je bil odločen in ga pazljivo položil pod vzglavnik. Tam je menda najbolj na varnem, noč in dan, odtlej Janez spi s srečnimi Novicami. Dokler je namreč sreča narisana zgolj na papirju, hipotetični srečnež še ni povsem miren. Srečo mora namreč okusiti, prijeti, sreča ga mora doleteti, ampak ne v pravljici.