Tiskane izdaje
Z Nove Zelandije pa se nam je znova oglasil Dani Zorko iz Brengove, ki spremlja razmere.
Reševanje je oteženo
»Še vedno je več kot 1000 ljudi noč preživelo na ulici – prostovoljci, reševalne ekipe ter lokalno prebivalstvo pomagajo z vsemi razpoložljivimi sredstvi ... Od nekaj sto ljudi, ki so šli skozi zdravniške preglede, jih je trenutno najmanj 164 ljudi utrpelo resne poškodbe. Najmanj razveseljiva novica jutra po lokalnem času je, da čez noč ekipam ni uspelo rešiti niti enega človeka. Od polnoči do osme ure zjutraj po lokalnem času je mesto streslo še 15 popotresnih sunkov, zato je reševanje zelo oteženo. Še vedno so mini letalne naprave s kamero najbolj zanesljivo sredstvo za pregledovanje, saj so na ta način odkrili nekaj deset ljudi.«
Poseben način gradnje
»Gradbeni inšpektorji in potresni strokovnjaki pregledujejo tudi okoliške stavbe, saj še vedno obstaja velika možnost rušenja. Pri tem velja omeniti tudi to, da je način gradnje na Novi Zelandiji nekoliko drugačen od evropskega, saj v mestih ne najdemo veliko večnadstropnih stavb. Po navadi so te poslovnega značaja, stanovanjskih blokov, kot jih poznamo pri nas, pa sploh ni, kar je tudi neke vrste preventiva pred potresom. Hiše so pritlične, nekatere stavbe imajo do tri nadstropja, kar pa je že zgornja meja, zato v geografskem smislu lahko govorimo o ogromni velikosti mesta in zato je tudi število smrtnih in drugih žrtev sorazmerno manjše, saj je gostota prebivalstva na kvadratni kilometer veliko manjša kot na primer v Ljubljani ali drugih večjih mestih po Evropi in svetu.«
Pomagajo si med seboj
»Mobilizacija in odziv ljudi sta izjemna. Ljudje ponujajo svoja stanovanja, svoje spletne povezave, električno napajanje za polnjenje telefonov, akumulatorjev, baterij in preostale reševalne opreme. Parki so postali pravi reševalni centri, saj vse prebivalstvo, vključno z azijskimi imigranti, popotniki in vsemi prostovoljci, marljivo postavlja šotore, deli potrebščine, donira vse, kar imajo, ponuja transporte, pomaga urejati promet ter ponuja svoje roke v pomoč vsakomur. Čeprav so nekatere razpoke na cesti široke tudi po več metrov, so obvozi za težja in druga vozila že urejeni, transport je postal najmanjši problem, oskrbovalne poti so urejene. Vzpostavljenih je bilo kar nekaj novih spletnih strani, kjer ljudje ponujajo nočitve, hrano in oskrbo. Trenutno je okoli 150 družin ponudilo približno 400 postelj v Christchurchu, veliko ljudi pa se je izselilo k svojcem. Srečal sem tudi žrtve septembrskega potresa, čigar epicenter je bil približno 50 kilometrov južneje, in ti so mi povedali, da trenutno živijo v državnih stanovanjih, ki so zgrajena po celotni državi, vendar so se vsi vrnili v Christchurch pomagat vsem, ki so doživeli isti šok.«
Cene hrane so nižje, nekaj je tudi podarijo
»Odpirajo se tudi trgovine in preostala podjetja za oskrbo. Elisabeth Ryley, regijska vodja ene večjih trgovskih verig Countdown, je povedala, da so čez noč odprli osem prodajaln in nakupovalnih centrov. Uspeli so zagotoviti vse nujne življenjske potrebščine (kruh, voda, mleko ...), ki jih sicer prodajajo v omejenih količinah, da bi resnično vsi prišli do njih. Največ težav imajo z osebjem, saj vsi pomagajo reševati preživele, povedala je pa tudi, da so močno znižali cene in da so veliko hrane in preostalega tudi donirali reševalcem in vsem drugim. Nekoliko manj zadovoljni so pri podjetju Farmer's, ki je eden vodilnih prodajalcev tekstila v državi. Vlogo so malce spremenili, saj ljudem ponujajo kavo, čaj in prigrizek, da se pomirijo, da zaživijo, cene so pa razumljivo znižali na minimum. Kot je zagotovil njihov predstavnik Robert Wren, dobiček ni na prvem mestu, ampak hočejo svoje stranke pripeljati v mirno in varno okolje, kjer se bodo vsi počutili dobro.
Čeprav je čez noč prispelo okoli 750 ljudi iz tujine (Avstralije, Velike Britanije, ZDA, Tajvana, Singapurja, Japonske ...), težav z namestitvijo ni, saj se v povprečju spi dve do tri ure, Kiviji so pa tudi navajeni potovati in spati v avtu in zato tudi glede prenočitve niso preveč zaskrbljeni. Če imaš avto, imaš posteljo, pravijo ... Upajmo, da bodo vsi kmalu imeli tudi prave postelje.«
