Slovenski turisti
 so spet doma

TRST – Medtem ko se v Libiji stopnjuje nasilje, saj želijo državljani vreči dolgoletnega diktatorja Moamerja Gadafija z oblasti, tujci množično zapuščajo državo. Ker so razmere skorajda neobvladljive, so letališča polna čakajočih potnikov, ki se želijo prebiti iz države na varno. Med tujimi državljani v Libiji je bilo tudi približno 30 slovenskih turistov, ki so odšli v to državo na oddih prek dveh agencij, Oskar in Pisanec. Najprej se je rešila skupina 16 potnikov Pisanca, ki ji je po 18 urah uspelo priti v Trst. Pričakali smo jih na letališču in iz prve roke preverili, kakšne so razmere v Libiji.

Neprespane noči

Ob pristanku letala v Trstu si je vidno oddahnil lastnik agencije Pisanec Franc Pisanec, ki je s strahom pričakoval, kakšen bo končni razplet drame. Ko smo ga vprašali, kako je poskrbel, da so se njegovi potniki varno vrnili, nam je dahnil: »Strah daš na stran, da lahko s trezno glavo razmišljaš.« Potniki so namreč z njegovo agencijo odpotovali v Libijo 17. februarja, ravno ko so se začeli nemiri v tej severnoafriški državi. Pot je stala malo več kot 2000 evrov.

Njihova agencija je napela vse sile in uporabila vse osebne in poslovne zveze, da je lahko zagotovila prostor na letalu za 15 turistov in njihovega vodnika. Največ težav so imeli, da so jih spravili iz puščavskega mesta Seba do Tripolisa. V Sebi so se srečali s skupino iz turistične agencije Oskar, tam pa so se morali ločiti, saj druga skupina ni imela plačanih vozovnic do libijskega glavnega mesta, po kopnem pa ni varno potovati, razmere so preveč kaotične.

»Žalostno je, ker je toliko ljudi dol, pa se nihče ne pobriga zanje, da bi jih spravil ven,« nam je razmere opisoval Franc Pisanec. V tem trenutku namreč še ni vedel, da je ravno takrat libijska tla zapustila tudi druga skupina slovenskih turistov.

Jasna Pisanec, ki skrbi za operativne zadeve na agenciji, nam je povedala, da vso noč niso zatisnili očesa, saj so hoteli za vsako ceno na varno prepeljati potnike. »Potrudili smo se maksimalno. Obrnili smo se na ministrstvo za zunanje zadeve za pomoč, ampak smo dobili zelo jasen odgovor, da mora organizator sam poskrbeti za reševanje in nosi tudi vse finančne posledice. So nam pa v podporo z besedami. Mi smo si dan in noč prizadevali za to, da se situacija pripelje čim prej do konca, da se srečno konča in da se potniki vrnejo domov. Resnično smo poskušali vse. Od najema letala Adrie Airways na lastne stroške, ampak nismo dobili dovoljenja za pristanek. Morali smo se znajti. Na italijanski ambasadi smo dobili informacije iz prve roke.«

Mir v puščavi

Po pristanku letala v Trstu je bilo 16 potnikov končno blizu doma in so lahko veselo razglabljali o tem, kaj se jim je pripetilo. Maja Mavrič iz Izole se je nevarne Libije spominjala takole: »Nismo vedeli, za kaj gre. Le ko smo dobili kakšen SMS od domačih, smo vedeli, da se nekaj dogaja. Sicer pa smo bili v puščavskem delu, kjer ni bilo napetosti. Še včeraj smo uživali na puščavskih sipinah. Imeli smo srečo, da smo prišli na avion.« Tudi ona takrat še ni vedela, da je to uspelo tudi drugi skupini slovenskih turistov. Zato se je še toliko bolj čudila, da je njihova skupina iz Tripolisa v Rim poletela v napol praznem plovilu, sploh glede na to, da se na letališču potniki skorajda tepejo za to, da bi se lahko vkrcali na katero izmed letal. V stavbi jih je namreč na tisoče z vseh koncev sveta, še najmanj iz Evrope, ki je že poskrbela za večino svojih državljanov.

Tudi Špela Peternelj iz Škofje Loke se ni pretirano ustrašila razmer v Libiji. Pravi, da pravzaprav niso imeli kakšnih posebnih težav. »Mogoče si kdo misli, da nismo bili dosti odgovorni, da smo šli v Libijo, ampak mi smo se za to odločili že decembra. Pred potovanjem smo se pozanimali na ministrstvu, pa so rekli, da se tam nič ne dogaja, da je vse v redu, da lahko gremo. Srečali smo se tudi s skupino od Oskarja in so isto spraševali na ministrstvu ter dobili isti odgovor, pa so prišli dva dni za nami dol. Prvi dan, ko smo prišli v Tripolis, smo sicer videli demonstracije na Zelenem trgu, ampak to so bile v podporo Gadafiju, nič posebnega. Ni nas bilo strah, počutili smo se varne.«


VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: »Moram pohvaliti našega vodnika Branka in agencijo, ki so super vse naredili, če ne, bi bili še dol.«