Soseda umoril, obleko zažgal

LJUBNO OB SAVINJI – Sredi januarja so bili policisti obveščeni o nenadni smrti 62-letnega Albina Kneza v Primožu pri Ljubnem 43. Odredili so sanitarno obdukcijo, prostor, kjer je bil najden, pa so zapečatili. Obdukcija je pokazala več poškodb neznanega izvora, ki bi lahko nastale pri padcu. Po opravljenih več ogledih krajev, kjer bi poškodbe lahko nastale, in pogovorih z več ljudmi, ki so bili s pokojnim v stiku, je preiskovalni sodnik odredil še sodno obdukcijo. Ta je potrdila sum, da je Knez žrtev kaznivega dejanja. Pridržali so tri ljudi in opravili več poligrafskih testiranj. Izkazalo se je, da je 44-letni Franjo Bolarič v sredo, 12. januarja, zvečer prišel h Knezu in ga tako hudo pretepel, da je ta pozneje zaradi poškodb umrl. Preiskovalni sodnik je za Bolariča odredil pripor.

Kot da se ne poznata

Iz središča Ljubnega se po cesti ob reki Ljubnici napotimo k lovskemu domu v Teru. Pri njem smo po približno treh kilometrih. Parkiramo, stopimo čez asfaltirano cesto in se čez leseni most podamo do prve hiše na desnem bregu reke. Še neometana enonadstropnica kaže prepoznavno jedro prvotne kmečke hiše, ki so jo povečali z novejšimi zidovi iz betonskih zidakov. Če bi bila dokončana, bi bila lahko lepotica v bregu – a je graditelje najbrž ustavila suša v denarnici. V novozapadlem snegu, ki je južno pobočje Smrekovškega pogorja odel v idilično belino, pozvonimo pri vhodu hiše v Primožu, kjer se je zgodil zločin. Iz notranjosti se zasliši pasji lajež, že kmalu stoji na vhodu Mika Podlesnik. Še nedavno so v hiši živeli štirje, ob Miki s partnerjem v pritličju še njena sestra Jelka Podlesnik s partnerjem Albinom Knezom v nadstropju.

Prisluhnemo Mikini pripovedi, kako je življenje povezalo usode vseh štirih, kako so živeli pod skupno streho domačije Podlesnikovih in o okoliščinah, ki so privedle do tako tragičnega razpleta. Mikina starejša sestra Jelka jih bo 8. marca šestdeset. Ostali sta v domači hiši s starši. Odkar so umrli, sta gospodarili sami. Lahko bi se reklo, da sta si hišo in zemljo sestrsko delili. Jelka je v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja imela zdravstvene težave z živci, pove Mika: »Zdravili so jo v psihiatrični bolnišnici v Vojniku, kjer sta se srečala z Albinom. Po rodu je bil iz Litije, prvo ženo je imel v Krškem. V Radečah je kupil vikend, delal pa v papirnici. Imel je tudi skupino za montažo centralne kurjave. Ali je to delal po šihtu ali kot obrtnik na polno, ne vem. Ko je prišel sem, je bil že invalidsko upokojen.« Kako je sprejela sestrinega partnerja, odvrne: »Od kraja je še nekako šlo.«

Po tistem pa, ko naj bi se Albin grdo vedel do zelo mlade deklice – primer so obravnavale uradne institucije in Albinu izrekle prepoved približevanja deklici – je Mika postala do njega zadržana in previdna: »To se je dogajalo okrog leta 1990, odtlej sem bila do Albina na distanco. Nisem prenašala, da je vsiljiv – kar je bil nasploh do žensk. Živela sva torej drug mimo drugega, kot da se ne poznava.« Toda Mika je morala s sestro živeti v sožitju in Albin je bil pač njen partner. Kljub ločenima vhodoma so se nenehno srečevali: »Z Jelko sta bila oba invalidsko upokojena. Albin je zase pravil, da ima posledice na živcih od tedaj, ko sta ga v Radečah nekoč ponoči dva napadla, tako da sta v glavnem cele dneve ostajala doma. Vsak mesec sta šla po pokojnino, takrat en dan sta nabavila hrano za ves mesec.« Mika prostodušno pove: »Kar jima je ostalo, je šlo za pijačo.«


VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Večer obračuna