Specialistka za domine

KOKRICA – Mirno je sedela Ela Žbontar v jedilnici in se razveselila predstavnikov KS Kokrica in župana Kranja Mohorja Bogataja s sodelavkama, ki so ji prišli voščit za 104. rojstni dan. Že ves teden sprejema najrazličnejše obiske in dobre želje. Če izvzamemo težave z nogami in rahlo naglušnost, je še vedno povsem zdrava in ima odličen spomin. Njen dan se začne ob sedmih, pol ure pozneje zajtrkuje in popije obvezen čaj. Potem se dopoldne z zetom Branetom merita v dominah. To je zdaj njena najljubša zabava. »Obvlada jih do absolutne popolnosti,« priznava zet. Še nedavno je opravljala veliko hišnih del in zelo rada kuhala. Apetit ima dober. Popoldne za kaki dve uri leže, potem pa si obvezno ogleda še televizijski dnevnik, nakar se odpravi k počitku. Vse opravi sama. Mama Ela, kot ji zdaj pravijo vsi domači, je bila rojena 1907. leta na Rakeku v številni družini. Življenje se ji je obrnilo na boljše, ko se je kot 10-letna deklica odpeljala sama z vlakom v avstrijski Gradec k teti, ki ni imela otrok. Tam se je tako dobro izšolala, da je potem ob vrnitvi na Rakek, tokrat že v drugo državo, lahko odprla trgovinico. Kruh ji je dajala do druge svetovne vojne. Znala je slovensko, nemško in italijansko. Leta 1946 je odšla na Jesenice, kjer je spoznala krojača Ivana in se poročila. Nato je živela v Lipnici pri Kamni Gorici ter v Ljubljani, kjer se je pred 40 leti upokojila kot trgovka pri Mercatorju. S hčerkino družino, ki je živela pri njej, se je potem preselila v hišo na Mlako pri Kranju. »Tu mi je najboljše,« je vsem odločno zaupala z baržunastim glasom. Vedro je nazdravila s penino z županom, še posebno ker ji je napovedal, da se ob letu spet vidita. Kako tudi ne, če pa ima častno priznanje občine Kranj za plodnih 100 let življenja. S sinom Ivanom, hčerko Natašo, vnukinjama Urško in Alenko, vnukom Blažem ter pravnukinjama Ajdo in Nežo po dolgih letih napornega življenja, brez prekmalu umrlega moža, zdaj sproščeno preživlja svoja visoka leta.