Vprašala se je, zakaj je treba toliko maščevanja, sovraštva in hudobije, zakaj je bilo treba ubiti 100 zavednih Slovencev. »Ne prihajamo sem zato, da bi sovraštvo nadaljevali, ne prihajamo sem, da bi se učili, kako je treba zastraševati prebivalstvo, ne prihajamo sem, da bi si zapisali v spomin, kako je treba gojiti zlo vojne. Zgodovina ne more biti učiteljica modrosti, če v njej iščemo navdih za novo sovraštvo, maščevanje, poniževanje in obračunavanje,« pravi ministrica.
Po njenem mnenju mora biti za vse nas in bodoče generacije to, kar se je zgodilo na Frankolovem februarja leta 1945, ko so nacisti na jablane ob cesti obesili 100 političnih ujetnikov iz zaporov v Celju, Mariboru in Trbovljah, učna ura spoštovanja in hvaležnosti.
To mora biti učna ura spoštovanja do zgodovine in hvaležnosti do umrlih, ki so svoje življenje dali za to, da mi danes namesto njih in zanje živimo v miru in hvaležnosti, je še poudarila Jelušičeva. »To je tudi učna ura spoznanja, da nikoli ne more biti opravičila za nadaljevanje maščevanja, da ne more biti opravičila za izbruh sovražnosti. Zgodovino je treba strokovno proučevati in zapisovati, kajti to zgodovino bomo dali našim prihodnjim rodovom.«