Tiskane izdaje
HOTIZA – Poštar je ravno končeval svoje delo. Privoščil si je zasluženo kavico. »Štiristo gospodinjstev obredem takole,« je dejal. Ta so seveda močno razpršena, ponekod so celo na tujem! Povsem mirno, nekako v panonskem ritmu, je izpil in se zazrl proti območju, ki že od leta 1993 buri duhove. Vse odkar so se slovenski policisti preko noči in brez pojasnila domačinom umaknili z levega brega Mure do meje hrvaške katastrske občine Sv. Martin na Muri, ki pri Hotizi seže globoko čez reko Muro in se v eni točki popolnoma približa magistralni cesti Murska Sobota–Lendava. Odtlej ozemlje na levem bregu Mure, ki je v 98-odstotni lasti Hotižancev, nadzorujejo hrvaški policisti. In od takrat marsikomu ni nič jasno. Kje je meja, kaj smem, česa ne smem, kaj če se, bog ne daj, poškodujem, kdo mi bo tedaj pomagal, slovenski ali hrvaški reševalci?
Nema diplomacija
Pri zadnjem incidentu, ko je na ozemlju hrvaške katastrske občine umrla Marija Kolarič, je na srečo prevladal zdrav razum. Marija, ki je menda trpela za demenco, se je tistega jutra odpravila s svojega dvorišča. Kmalu zatem je mrtva obležala na svoji njivi, ki sicer leži na hrvaškem katastru, a na slovenski strani meje. Umrla je dobrih sto metrov od mejne črte in petsto metrov od doma. Našel jo je domačin Jože Lebar, ki je šel na sprehod s psom. Takoj je poklical policijo, ti so obvestili dežurnega preiskovalnega sodnika, ki pa menda ni pristojen za takšne primere, ko bi bilo treba sicer hitro in odločno ukrepati, pa čeprav gre za nedefinirano območje. Ne, tudi to pot ni šlo, zato so morali slovenski policisti obvestiti hrvaške kolege, ki bi kaj lahko odredili sodno obdukcijo. V tem primeru bi morali truplo nesrečne ženske prepeljati v Čakovec ali v Zagreb, povsem nepotrebni meddržavni zapleti in tudi stroški za družino pokojne pa bi skokovito narasli.
»Tako se je dogodilo denimo leta 2000,« je še danes ogorčen 66-letni Štefan Sobočan s Hotize, ki nas je pričakal pri nasipu, ki so ga leta 2006 s skupnimi močmi zgradili Hrvatje in Slovenci. »Tedaj je moj sosed Branko Stanko zgorel v svojemu avtomobilu.« Pokazal je s prstom, kje naj bi to bilo. Bilo je na spornem območju. »Mi smo hoteli priti na kraj nesreče, a nas naša policija ni pustila naprej!« še danes ne more verjeti. Tudi Stanko je umrl na ozemlju hrvaškega katastra, od koder je bilo do Mure sicer še kar nekaj. »Priti je morala hrvaška policija in ga je odpeljala na obdukcijo na hrvaško stran.«
Dokler se ne bodo dogovorili o meji, se bodo še naprej dogajale tako groteskne stvari, ogorčeni domačini pa so se besno spraševali: »Le kdo je našim policistom ukazal, da se morajo umakniti na mejo hrvaške katastrske občine na levem bregu Mure?« Tega odgovora jim še do danes ni uspelo izvedeti.
Sanader kot krastača
Bele čaplje so letale po vetrovnem nebu, jelše in topoli pa igraje šelesteli. V oddaljenosti je bila v zasedi slovenska policijska patrulja, mimo katere je pribrzel traktor. Peljal se je po slovenski poti, mimo kamnov, ki spremljajo Halasovo romarsko pot, potem je zavil proti Hotizi. Do cilja je moral čez hrvaško ozemlje. Traktor je šel po isti poti, po kateri je moral leta 2006 Ivo Sanader priti do Janeza Janše, če se je želel z njim na svojem ozemlju nastavljati bliskavicam. V nasprotnem bi moral kot krastača preskakovati naša katastrska ozemlja. Noro.
Konec marca gre tod mimo tradicionalna procesija, v spomin na duhovnika Danijela Halasa, ki so ga leta 1945 ubili partizani in njegovo truplo vrgli v Muro. Nekaj dni pred tem je dejal: »Nihče se ne misli izseljevati, ampak bomo tukaj počakali in narodu stali ob strani. Kar se ima zgoditi – naj se zgodi! V Boga popolnoma zaupam!« Kmalu zatem so pijani od bratstva in enotnosti preprosto pozabili na sporazumno zamenjavo ozemlja, ki bi jo morali skleniti. »Arhivi iz leta 1947 namreč govorijo, da bi morali že tedaj to mejo urediti z zamenjavo zemljišč v katastrski občini Pince in Hotiza,« nas poduči Sobočan. V katastrski občini Pince, ki je stisnjena med slovensko-hrvaško mejo na Muri in slovensko-madžarsko mejo na Ledavi, so imeli zemljiški lastniki z desnega brega Mure, torej Hrvatje, več kot 40 odstotkov zasebne zemlje. Na Hotizi pa je zemlje hrvaških lastnikov le za vzorec. Zato bi morali opraviti le zamenjavo, volk bi bil sit in koza cela. Ker tega niso storili, smo zdaj priče neznosnim anomalijam, ko so sicer slovenski kmetje na Hotiškem že stoletja lastniki parcel, ta pa so pač vpisana v hrvaško katastrsko občino.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENISKIH NOVIC: Del Prekmurja ob Muro
