Večina Slovencev 
je slabo pismenih

LJUBLJANA – Mednarodna raziskava OECD o pismenosti odraslih je Slovenijo uvrstila čisto na rep in dokazala, da smo funkcionalno slabo pismen narod. Pri tem pa je bil najbolj skrb zbujajoč podatek pravzaprav tisti, ki je razodel, da je bilo 90 odstotkov ljudi zadovoljnih s svojimi pismenimi spretnostmi.

Pismenost posameznika je pravzaprav njegova zmožnost, s katero lahko za svoje potrebe kar najbolj suvereno uveljavlja in uporablja najrazličnejše pisne vire. Izjemno kritično je, ko je ta posameznikova zmožnost nerazvita oziroma zavrta, saj je lahko takšen človek nemudoma tarča manipulacij, ko si ga podajajo zdaj eni zdaj drugi. Njegova pismenost (hiba) lahko, kot je dejal že znamenit britanski antropolog Brian Street, dobi tudi politično konotacijo. S tem se je strinjal tudi dolgoletni vodja Sektorja za slovenski jezik dr. Janez Dular: »To, da nekateri posamezniki ne razumejo vsega, kar preberejo, ni nič nenavadnega; nenavadno in slabo pa je, če je takih posameznikov zelo veliko in če ne razumejo sporočil, s katerimi se redno srečujejo v svojem življenjskem in delovnem okolju. Vzrokov za naraščanje števila takih ljudi je več: prvi je lahko pomanjkljivost rednega izobraževanja, drugi pa nedohajanje naglih sprememb v sodobnem družbenem in tehnološkem razvoju. Danes je nujna motivacija za vseživljenjsko izobraževanje. Kdor se s tem ni pripravljen spoprijeti, je kmalu v zaostanku ne le glede funkcionalne pismenosti, temveč tudi glede družbenega položaja. Postane reden bralec rumenega tiska in gledalec resničnostnih šovov, torej predmet manipulacij.«

Prelaganje težav

Ko je Andragoški center Slovenije (ACS) sicer že leta 2000 objavil izsledke mednarodne raziskave o funkcionalni pismenosti, je bila slovenska javnost šokirana. Andragoginja Natalija Žalec z ACS je povedala, da so njene sodelavke Ana Kranjc, Olga Drofenik in Ester Možina že v začetku devetdesetih, glede na izobrazbeno strukturo, napovedale tako klavrn rezultat, po katerem ima kar 77 odstotkov Slovencev resne težave z bralnim in pisnim razumevanjem.

»Ta rezultat odraža stopnjo tehničnega in tehnološkega razvoja, kakovost življenja – ali beremo dovolj, ali nam naše delo daje dovolj priložnosti za naš razvoj, kakšna je pravzaprav porazdelitev ne le materialnih, temveč tudi duhovnih dobrin. Rezultat je večplasten. Je zrcalo naše družbe, našega izobraževalnega sistema in je celo odsev demokracije.« Kot pa je bilo že uvodoma zapisano, je nadvse skrb zbujajoča vsesplošna nekritičnost, pometanje pod preprogo, ki je za Žalčevo celo najbolj nevarna zadeva. »Ljudje si le stežka priznajo, da so zanemarili svojo pismenost,« je bil podobnega mnenja tudi dr. Marko Stabej z oddelka za slovenistiko na filozofski fakulteti. Ljudje se skrijejo in se ne soočijo s težavo. Problem prelagajo na druge. Ustvarijo si nekakšno socialno mrežo, ki je zgolj potuha. Predvsem pa jih je strah pred novim. Tako opevana fleksibilnost je odsev dojemljivosti, vedoželjnosti.

»Žal je ta pri odraslih zelo usmerjena. Vse izhaja iz potrebe, vendar je pot do želenega prepolna ovir in novosti. Vsakdo želi vedeti, za kaj bi to ali ono potreboval. Tisti, ki noče ali pa ne najde odgovora, navadno potem sploh ne ugrizne v kislo jabolko,« je še dodala Natalija Žalec. Primerov, iz katerih se razvije podpovprečna funkcionalna pismenost, je nešteto ... Šef družinskega podjetja, ki ne zna izstavljati računov, vso birokracijo preloži na ženo; delavec, ki ne zna napisati prošnje, poprosi prijatelja; nekdo, ki ga je strah voziti po središču Ljubljane, parkira avtomobil v predmestju in pokliče sorodnika; študent raje plača kolegu za seminarsko nalogo, namesto da bi jo napisal sam; večina ne potuje po svetu ne zaradi pomanjkanja denarja, temveč zaradi strahu pred neznanim, itd. Tudi novinarji in prevajalci nismo nič boljši: vse svoje tekste dajemo lektorjem, ki potem slovnične napake popravljajo za nami.

Tudi Marko Stabej je zažugal v to smer: »Usodna napaka slovenskega javnega prostora je, da ljudje niso odgovorni za tisto, kar napišejo!« Ljudje so namreč še vedno navajeni jezikovnega skrbništva, ki po Stabejevem mnenju izhaja še iz 19. stoletja, ko so ljudje začeli tudi javno komunicirati v slovenščini. To so bili tisti Slovenci, ki so se prej izobraževali v nemščini. Zato so bili strašno negotovi. Janez Bleiweis je slovensko sicer znal govoriti, pisati pa ne. Zato je dajal Luki Svetcu popravljati svoja besedila. Verjetno se je iz tega razvilo lektorstvo, za tedanje čase sicer razumljivo, za današnje pa na moč absurdno, ko je lahko človek po štirinajstih letih pouka maternega jezika ne le funkcionalno, temveč celo knjižno-jezikovno nepismen.«

Ta nesproščenost

Premalo se gleda tudi na to, da bi bil avtor odgovoren za razumevanje besedila. Čeprav je to celo zakonsko obvezno, da morajo biti denimo navodila za zdravila napisana v razumljivem jeziku. Pri tem pa ima stroka, kot pravi Marko Stabej, hudo težavo pri opredelitvi, kaj je razumljivo v besedilu in kaj ni: »Strokovni tekst je moral biti rahlo nerazumljiv, da so ga sploh jemali resno.« Slovenci smo še vedno precej prestrašeni pred javnim sporazumevanjem, bodisi pisnim bodisi govornim. »Ljudje preveč razmišljajo o morebitnih napakah, zaradi česar razvijejo drugačno in nesproščeno sporazumevanje. To je tudi eden od ključnih virov, da pravzaprav ne gre samo za funkcionalno nepismenost, temveč tudi za to, kako lahko nekdo suvereno vstopi v javno sporazumevanje.« Najboljši trening bi morala biti po Stabejevem mnenju šola, kjer se lahko človek nauči komunicirati v realnem življenju, kjer ni popravnega izpita. »Znajti se v komunikaciji, to bi moral biti glavni cilj šole!« Pri pisanju pa se približati govornemu jeziku.

Slaba pismenost je negativen odsev družbe, ki pa nikakor ne sme biti stigmatizirana, saj se je treba z njo soočiti, sicer lahko postane velik strošek za državo. V zadnjih petih letih je država prispevala za izobraževanje odraslih več kot 230 milijonov evrov; iz evropskega socialnega sklada, ki vključuje številne aktivnosti za dvig bralne pismenosti učencev in dijakov, pa namerava nameniti še dodatne tri milijone.

Sodržavljanke in sodržavljani! Cilj in večna želja političnih elit je namreč funkcionalno nepismen narod, ki ne bo znal ločevati zrnja od plev. Le z branjem, nenehnim izobraževanjem in radovednostjo se jim lahko postavite po robu!