Tiskane izdaje
Opazujem konje na našem pašniku in očitno je, da so zdaj, ko so okoliški kmetje pospravili še zadnjo koruzo, spet srečni, ker po dolgem času vidijo daleč naokrog. Naše tri radovednice, dve enoletnici in dveletnica, zdaj z zanimanjem spremljajo promet na cesti. In čeprav je od ograde do ceste kar nekaj metrov, dvajset, če sem natančna, pritečejo pogledat vsakega pešca, kolesarja ali mamico z otročkom v vozičku na sprehodu. Večino časa pa, čeprav zaradi suše skorajda ni paše, nekaj grizljajo.
Plenilec v domači koruzi
Z glavo, sklonjeno do tal, so konji zelo ranljivi, saj v tem položaju ne vidijo, kaj se dogaja okoli njih. Vsak najmanjši šum jih tako vrže pokonci. Če vidijo daleč okoli sebe in ugotovijo, da ni nič strašnega, se spet hitro posvetijo paši. A ko jih obkrožajo visoke koruznice ali pa grmovje, lahko samo slutijo, kaj se dogaja okoli njih, katera nevarna zver se potika po nepreglednem zelenju. Najpogosteje zato pobegnejo stran od izvora šuma, se ustavijo, prhajoč vznemirjeno opazujejo okoli sebe in se nato počasi ter previdno vrnejo k najpomembnejšemu opravilu, prehranjevanju.
Izjemen nagon po ohranitvi
Prostoživeči konji v divjini, tako kot nekoč njihovi predniki, divji konji, preživijo zaradi izjemnega nagona po ohranitvi. Njihovi naravni sovražniki so večinoma veliki plenilci iz družine mačk in psov. Mati narava je za konje poskrbela tako, da jih je anatomsko in psihično naredila za tekače. Pobeg, sprint stran od nevarnosti, od kakršne koli strašljivega položaja, je najboljši način za preživetje. Temu nagonu je podrejeno celotno konjevo telo.
Njegova telesna zgradba je atletska, konji so gibčni in hitri. Imajo majhen želodec, zato večino dneva jedo, a po malem, v majhnih odmerkih, saj s polnim želodcem težko hitro tečeš. Ne morejo si privoščiti takega razkošja kot, denimo, krave, da se napokajo do sitega, se uležejo in počasi prežvekujejo.
Konj pobegne, osel razmišlja
Konj se je razvijal v drugačnem okolju in vse njegove fizične in psihične lastnosti so temu podrejene. Zato so tudi njegove reakcije povsem drugačne od, na primer, oslovih. Zanje sicer pravimo, da so trmasti, a glede na njihovo osnovno življenjsko okolje, v katerem so se razvili, na neravnih, skromnih, kamnitih terenih, je njihovo obnašanje povsem razumljivo. Da bi preživel v takem okolju, osel ne sme reagirati z nagonskim begom kot konj, ampak se mora ustaviti in premisliti: na eni strani je nevarnost – plenilec, na drugi prepad: bom bežal ali se bom branil? Konjevo glavno vodilo za preživetje je: najprej beži, potem razmišljaj, pri osličkih pa to žal ne pride v poštev.
Čeprav domače konje varuje ograda in jih zapiramo v bokse, so globoko v sebi še vedno tiste divje živali, ki so v naravnem okolju vedno morale biti pripravljene na beg pred plenilci. Zato se toliko bolje počutijo, ko lahko opazujejo naravo okoli sebe in je vse, do koder jim seže oko, lepo pregledno. In zato se bomo tudi ljudje z njimi bolje razumeli, če bomo upoštevali in spoštovali ta nagon.
