Brez kolobarja je pomlad nema

Prvo leto kumare, nato paradižnik in tretje leto korenje.

Objavljeno
07. november 2011 19.47
Posodobljeno
08. november 2011 17.45
Sonja Budna
Sonja Budna
Vsakokratni setvi sledi premišljena in z novimi spoznanji utemeljena nova setev. Kolobar ali vrstenje, sledenje in menjavanje rastlin na določeni površini, ob primerni tehniki kar najbolje pripomore k doseganju biološkega ravnotežja, ki je potrebno za ohranitev dobrih pridelovalnih lastnosti. Kolobar ni recept, ampak v danih razmerah najboljši kompromis.

Nova spoznanja o kolobarjenju se nenehno dopolnjujejo in spreminjajo vse od začetkov, ko je človek prešel od nabiralništva k obdelavi zemlje in pridelovanju hrane. Razvoja od prvotnih manjših površin, ki jih je pridobil večinoma s požiganjem in brez pomoči tehnike, pa do danes, ko stroji nadomestijo vse potrebno delo, se ne da primerjati. Res je napredek na nekaterih območjih pomagal ugnati lakoto, vendar smo s premalo premišljenimi posegi zemlji vse prevečkrat zadali nepopravljivo škodo.

Zakaj kolobarimo?

Z načrtovanim kolobarjem, ki naj bo vsaj trileten, še bolje štirileten, pomagamo rastlinam, da čim bolje izkoristijo ponujene možnosti za rast in razvoj in da si z zaporedno setvijo istih vrst ali sorodnih rastlin ne otežimo ali celo popolnoma ne onemogočimo pridelave. Vse to nam narekuje upoštevanje bioloških spoznanj, ki nam pomagajo odpraviti pomanjkljivosti in jih kar najbolj izboljšati. Ker imajo rastline različne potrebe po količini hranil, z menjavanjem rastlin z različno globokim koreninskim sistemom izravnavamo odvzem hranil iz različnih globin tal. S prekrivanjem tal čez vse leto zmanjšamo površinsko erozijo in s tem izpiranje hranil. Tudi pozimi naj bodo tla prekrita z rastlinsko odejo. Plevelne vrste pa naj bodo vedno pod nadzorom.

Hlevski gnoj

Običajno so v kolobar vključene ugodilke, kot so gomoljnice, korenovke, stročnice ter večina oljnic, še posebno kadar so gnojene z organskimi gnojili. Organska gnojila, predvsem hlevski gnoj, ponudimo okopavinam, ki naj si sledijo v takem časovnem zaporedju, da vplivajo na rodovitnost vseh rastlin v kolobarju. Zelo dobro je, da vključimo tudi rastline, ki na tleh zapustijo veliko organske mase, ki daje hrano mikrobom za pripravo humusa in ugodnega režima vode in zraka v tleh.

Škodljivci

Prenašanje rastlin med seboj, rečemo ji tudi strpnost, je zelo pomembno, zato so si nekatere dobre sosede, druge ne. Uspevanje rastlin je soodvisno od tega, ali bodo dobro prenašale napad bolezni in škodljivcev. Izločki korenin nekaterih rastlin lahko upočasnijo ali preprečijo kalitev ali otežijo rast in razvoj. Prepogosto vrstenje istih ali sorodnih rastlinskih vrst poveča pojav bolezni, golšavost kapusnic, rak krompirja, uvenelost rastlin in odmrtje korenin. Povečan pojav škodljivcev, kot so ogorčice, strune, sovke, polži, koreninske uši, vešče in muhe, omejimo tako, da z menjavo rastlin na gredicah in medsebojno podporo med rastlinami oslabimo ali izničimo njihovo pogostnost in moč napadov.

Načrt štirih poljin

Površine v vrtu razdelimo na poljine glede na to, kolikšna je potreba po hranilih pri posameznih rastlinskih vrstah.

Na prvi poljini, ki jo bomo izdatno pognojili, bomo posadili rastline, ki imajo veliko potrebo po hranilih, kot so kapusnice, gomoljnice in bučevke pa tudi paradižnik in paprika.

Na drugi, ki smo jo izdatno pognojili prejšnje leto, sadimo srednje zahtevne rastline, kot so krompir, kolerabice, korenček, rdeča pesa in listnate vrtnine.

V tretjo vse tiste, ki ne marajo obilice hranil in so bolj zdrave v zemlji z manjšo založenostjo s hranili, kot so čebula in česen ter stročnice, bob, grah, fižol, leča, ki ob pomoči bakterij v tleh vežejo dušik iz zraka.

Četrto poljino ali izločino namenimo počitku in jo zasejemo z deteljo ali s prekrivnimi rastlinami za zeleno gnojenje, ki jih bomo vdelali v zemljo, še preden bodo dozorele. Te bodo dodatno obogatile zemljo in povečale vsebnost organskih snovi. Zemlja na tej poljini si bo oddahnila in odpočila, naslednje leto pa z novo močjo vlagala v rast. Poljine bomo v naslednjem letu premaknili iz večje zahtevnosti v manjšo, vse dokler ne pridejo zaporedno v del, ki je namenjen počitku. Vsako leto si sproti zapisujemo, kaj smo na posamezni del sejali ali sadili, tudi velikost poljine si omejimo, da ne bomo spomladi v zadregi, do kod je segala. Tako bomo imeli vedno pregled nad dogajanjem. Tudi katero od posebnosti, dobre ali slabe lastnosti, si zapišimo, saj nam bo v pomoč pri nadaljnjem pridelovanju.