Tiskane izdaje
Izguba službe je za večino ljudi nesrečen, žalosten in tudi tragičen dogodek, ki marsikoga spravi na kolena. Med vsemi temi nesrečnimi ljudmi pa je nekaj takih, ki se ne dajo. Pobrskajo po sebi, svoji domiselnosti, ustvarjalnosti in iznajdljivosti ter nesrečo obrnejo sebi v prid. Med njimi je zagotovo tudi Lidija Debelak iz Gorenje vasi v Poljanski dolini. Ko so pred dobrim desetletjem zaprli begunski center, kjer je delala kot socialna delavka, ni obupovala, ampak se je lotila ustvarjanja. Z njim je živela od mladih nog, saj je bil njen oče zelo spreten moški in je iz lesa naredil, kar si je zamislil. Lidija sicer ni mizarila ali rezbarila, je pa že v osnovni šoli in gimnaziji izdelovala nakit, slikala na papir in bobrovce ter še kaj. Zdaj iz glinenih delčkov na lesenih ploščah ustvarja prelepe podobe, ki ne ugajajo le njej, ampak tudi številnim ljudem, ki se z njimi srečajo.
Barvito, razgibano in privlačno
Najprej je delčke gline izrezovala in lepila na bobrovce, potem je to poskusila na lesenih ploščah – in uspelo ji je. Velik del njenega ustvarjanja predstavljajo tipične slovenske podobe, kot so gorenjski nagelj, podkvice, angeli, srčki pa cvetice, luna, sonček in naštevali bi lahko v nedogled. Zelo rada poustvarja tudi delčke narodnih vzorcev, ideje za vse te replike pa večinoma črpa iz knjige Ivana Razborška Elementi slovenske krasilne umetnosti. Replike pač morajo biti natančni posnetek ljudskega izročila in prostora za to, da bi dala domišljiji prosto pot, ni. So pa seveda druge možnosti, ki jih Lidija najde in izkorišča. Tako ji je Mojca Jemec iz Škofje Loke, ki je svoje življenje posvetila klekljanju, dala idejo, da je začela svojo umetnost kombinirati s klekljano čipko, s čimer je že tako lepe in z ljudskim izročilom bogate podobe še popestrila. Čeprav ima rada ta del ljudske dediščine, je delo včasih postalo preveč monotono in na svoje lesene plošče je začela prenašati podobe iz narave in življenjskega okolja nasploh. Pravi jim modernejše, predvsem pa so barvite, razgibane in nadvse privlačne. Lidija ugotavlja, da imajo ljudje marsikdaj celo raje te živahnejše reliefe kot tiste iz ljudskega izročila, vendar je njihova izbira predvsem odvisna od tega, za kakšen namen si katero od njenih prelepih glinenih podob zaželijo.
Postopek
Pri svojem delu umetnica oziroma mojstrica uporablja glino, ki se posuši na zraku in je ni treba žgati. Za prav vsak delček, ki ga potrebuje za sestavo svojih podob, mora imeti narisano in izrezano šablono iz papirja, ki jo položi na zvaljano belo glino ter obriše. Z nožkom nato nadvse natančno iz gline izreže posamezne delčke in jih nalepi na leseno ploščo. Uporablja kar tehnično lepilo, ki je dovolj močno, da kateri od delčkov ne odpade. Ko so delčki izrezani, ostre robove zgladi z vodo, da ne bi bili videti grobi. Zaobljeni delujejo nežno in mehko. Izrezane dele podob nato posuši do polovice, da so ravno prav trdi, ko je treba vanje izrezovati oziroma dolbsti posamezne podrobnosti, kot so, recimo, žile v listih, obrazne gube ali gube na oblačilih. Orodje, ki ga potrebuje, ni nič posebnega. Poleg tega je ohranila vse rezbarske pripomočke, ki jih je uporabljal oče, zaradi česar ji je še posebno milo pri srcu.
Ko je vse to narejeno, vsak delček premaže s patinskim oljem, kot mu reče, da dobi pravo podlago za akrilne barve, s katerimi potem oživlja podobe. Ko je vse to končano, delčke nalepi na leseno ploščo in vsakega posebej previdno pobarva, da se barve ne bi zlivale med seboj. Najprej si je vsako sliko skicirala na papir, zdaj pa si jih riše v mislih. Največ novih idej dobi zvečer, ko je v hiši mir, ko otroka že spita in je dom tak, kot mora biti. Čeprav ji ideje sinejo tik pred spancem, se redko zgodi, da bi ji zamisel ušla iz spomina. Če pa že, se bo že vrnila, si misli. Če ne ista, se bo oblikovala katera nova. Morda še lepša, barvitejša, prisrčnejša.
