Tiskane izdaje
Čevljar, sodar, krojač in podobni tradicionalni poklici izumirajo. Celo krovec je deficitaren poklic, pa pravijo fantje z ostrešja, da je dela preveč, tudi denarja dovolj, človek za streho plača. Še manj je pasarjev in sedlarjev. Potepali smo se po Moravčah in prijateljica nas je popeljala do hiše, kjer smo srečali čisto pravo jermenarko. To sploh obstaja, so tudi ženske rezale jermene, šivale torbe in torbice in luknjale pasove?
»Seveda,« se nam je nasmehnila 54-letna Marija Kokalj, čisto prava, izučena jermenarka.
Delala v pisarni
Izučila se je v vajeniški usnjarski šoli v Domžalah. Potem je eno leto delala v Toku in nato nekaj časa v pisarni. Leta 1984 je obrt prevzela od tasta Milana, ki jo vodi še danes. Delavnica je v starejši hiši s starimi, lesenimi vrati in ročno izdelanimi ometi, ki prostoru še danes dajejo toplino.
Marija dela na dveh lesenih mizah. Med zloženimi pasovi različnih dolžin in barv svetleče, okrašene sponke damskih pasov namigujejo na prestiž. Med njimi bel, skoraj za tri palce širok: »Ta bi pristajal dekletu z belo ali modro obleko,« se nasmehne Marija in sede na kozo za obdelovanje usnja.
V glavnem po naročilu
Njena obrt danes ni več donosna. V glavnem izdeluje stvari po naročilu. Gasilske pasove, tu in tam se loti kravjega zvonca, ki ga kmetje potrebujejo bolj za okras na kravjem balu.
Na mizi je ležalo nekaj denarnic, med njimi temno rjav mošnjiček, kakršnega so nosile sošolke v gimnaziji. Ena je imela sivega, prav lepega, okrašenega z izžganimi črkami nekega pevca, no, tudi ona je bila privlačna.
Zanimal me je drugi, bolj ploščat mošnjiček.
Komaj skozi mesec
»Najprej po načrtu izberem in izrežem usnje, nato ga po obodu naluknjam in napeljem vrvico ali usnjen trakec.« Na osnovno usnje je našit ali nalepljen karo tršega usnja, ki daje oporo in hkrati ponuja lice za okras.
»Vrvice napeljemo križno, da mošnjiček ob potegu za obe zanki zaprete.« Zadnje čase izdeluje več mošnjičkov, etuijev za ključe, malih denarnic in okraskov, medtem ko so večja naročila redka.
»Glih za glih pridem skozi mesec,« se po domače izrazi Marija in poprime za ostro rezilo, da bi nam pokazala, kako se obreže in obrusi jermen, iz katerega izdela pas.
Tudi popravlja
Morda je tudi kriza pripomogla, da v zadnjem času malce več časa posveti popravilom.
»Ljudje pridejo iz bližnje in daljne okolice, želijo, da jim skrajšam pasove in aftre za krave ali konje, popravim kakšno torbo, ki lastniku veliko pomeni.«
A časi so se vendarle spremenili, popravil je morda res več, estetski čut mlajših generacij pa je raznolik in drugačen od tistega njihovih staršev v 60. in 70. letih.
Glavna je ona
Z nabrušenim luknjačem sem poskusil naluknjati običajni usnjeni pas. Je kar šlo, a tudi za to moraš imeti moč in spretnost. Marijine roke, vajene vrtinčenja šil in stiskanja škarij, so kljub temu ostale damske. Občasno ji v delavnici pomaga tudi mož Milan: »Delam, a le po navodilih mojstrice, ona je glavna,« se poheca sicer dobri harmonikar.
Za mošnjiček po naročilu boste pri Mariji odšteli od sedem do osem evrov, za okrašenega po želji še kak evro več. Etui dobite za pet evrov, dober usnjen pas pa za 15 do 20 evrov.
Kljub skromnemu prometu je Marija zadovoljna.
Smeje se pohvali, da bo pokojnino dočakala v delavnici. »Oh, verjemite, tu mi je lepše kot v pisarni.«
