Tiskane izdaje
Klet je imela na slovenski kmetiji vselej častni prostor. Tako je tudi na kmetiji gospodarja Jožeta Zupana na Podmeji v Knezdolu nad Trbovljami. Stara je, ni rasla s časom, ampak jo je gospodar Jože pustil tako, kot so jo ustvarili predniki.
Skoraj vsa je v zemlji, z debelimi kamnitimi zidovi, po katerih polzi vlaga, da se kamni skrivnostno svetlikajo. Na stropu brli žarnica, od katere se medla svetloba komaj prebije do bližnjih, kaj šele bolj oddaljenih kotičkov. Zato tam nemoteno kraljujejo pajki in pletejo svoje mreže. Jaz pa spomine, ki privrejo na dan, ko stopim čez prag kleti, v katero sem vstopala že kot otrok.
Vonj iz otroštva
Otroštvo je mimo, vonjave stare kleti s še starejšo prešo pa so še vedno enake. Vonjam sadje, jabolka, hruške, ko še ravnokar pobrane in dišeče po ostrem jesenskem zraku iz koša zaropotajo v mlin, da potem zmlete padajo v velik lesen čeber. Že se iz njih cedi sladek sok, in ko v košu, v objemu babe in deda, čakajo na pravo stiskanje, zlato rumeni sok sili skozi špranje koša in po koritu na dnu skozi cev v podstavljen lesen škaf. Potem se začne. Kot da bi star hrastov les iz leta 1840 in 1935 oživel, škripajoče spregovoril in zaječal.
Vse je uigrano
Zmleto sadje v košu se pod lesenim pokrovom ne more upirati strašni sili preše in iz vsake pore sadnega mesa izteče še zadnja kapljica soka. Stiskanje ne traja dolgo, spretne in trdega dela vajene roke gospodarja skoraj božajoče vrtijo težak kamen navzgor po voljnem vretenu. Vse je uigrano. Gospodar ve, kdaj mora pogledati proti košu, kdaj še vstaviti nove perače, preša ječi, poka, sok teče.
Škaf je hitro poln sladkega soka, gospodar ga prelije skozi lakovnico v sod in prazen škaf podstavi za še. Ko je kamen obešen, lahko gospodar počije. Jaz samo gledam in se spominjam.
Veliko sadja smo pobrali otroci, veliko polnih košev in košar prinesli do kleti, prešali so pa starejši. Otroci smo smeli opazovati, včasih malo poprijeti, preveč v napoto pa nismo smeli biti. Sladkega soka smo se vedno lahko po mili volji napili. Če nas je črvičilo, smo vedeli za drugič, da tudi pri dobrih stvareh ni pametno pretiravati.
Kruh, kos mesa in jabolčnik
Čez nekaj dni se sok že spreminja v mošt (rečemo, da ureže) in po dveh, treh kozarcih noge postanejo mehke. Poleti, ko smo v vročini delali na poljih ali po travnikih, so bili najlepši trenutki, ko smo se usedli v senco. Domači kruh, kos suhega mesa in jabolčnik, ki smo mu rekli po starem bunkuc ali hrušuc, včasih zmešan z vodo z Mlak, kjer je tekla hladna, da je zabolelo v čelu, to je bila najboljša pojedina.
Ali je stiskanje sadja težavno opravilo? Rad to počneš?
»Rad! Saj moram! Seveda tudi rad to počnem. Kdo pa bo, če ne jaz?! Včasih pomaga žena, ta mladi imajo svoje obveznosti. Veliko sadja bo ostalo zunaj.«
Kako dolgo traja ves postopek?
»Okrog tri ure. Pobiranje, mletje, stiskanje. Za 90 litrov soka moram nabrati dobrih 150 kilogramov sadja. Nekatere sorte dajo manj oziroma več soka. Pogosto naberem več različnih sort, tudi zato, da obiščem vsako jablano oziroma hruško. Si mislim, da mi kakšna sorta ne bi zamerila, češ da ne maram njenih sadežev. Greh bi bil, da ne bi šel k vsakemu drevesu.«
Delaš tudi domači kis?
»Tudi. Na tropine nalijem mlačno vodo, da so pokrite. Po 14 dneh ali treh tednih tropine še enkrat stiskam in dobim odličen kis.«
Samooskrba
Pridelava soka doma je seveda donosna ob večjih količinah, vsekakor pa je samooskrbno pozitivna. Na trgovskih policah najdemo veliko vrst sadnih sokov, med njimi tudi jabolčne. Cene se vrtijo okrog 1 evra za liter bistrega soka. Za 90 litrov soka bi morali torej odšteti kar 90 evrov. Pri domači pridelavi pa je računica bolj prijazna. 150 kilogramov sadja poberemo, ga operemo, zmeljemo in stisnemo v 3 urah, da dobimo približno 90 litrov soka. Če torej računamo stroške za delo, porabljeno vodo in elektriko, je skupni strošek okrog 20 evrov.
Če imamo doma okrog hiše sadno drevje, le pridno pobirajmo in pripravimo svoj sok. Pili bomo zdravo pijačo, pa še prihranili bomo.
