Tiskane izdaje
Resnično je malo samoraslih gob, ki bi se jih dalo gojiti. Poskusi gojitve jurčkov in lisičk so se izkazali za neuspešne. Ti dve vrsti živita v sožitju z drevjem, tako kot večina samoniklih gob, teh razmer pa na vrtu niti kjer koli drugje ne moremo poustvariti.
Vedno je kakšna malenkost, ki ne ustreza rasti
Enako velja za vse druge sožiteljice, bodisi s koreninskim sistemom dreves, ali gniloživke, ki potrebujejo specifično podlago. Poleg tega imajo samonikle glive zelo občutljiv razrast micelija – če namreč mrežo micelija prekinemo, se rast gob preneha. Seveda obstaja še vrsta vzrokov, zakaj rastejo samo tam, kjer rastejo, in nikjer drugje, a teh ne poznajo do potankosti niti strokovnjaki. Poenostavljeno povedano, dejstvo je, da gob ne moremo sejati kjer koli niti presaditi kamor koli.
Izjema so redke gojitvene gobe, ki pa so vse ožje sorodnice samoniklih gliv. Izraz gojitvene in ne gojene glive je strokoven, saj je menda gojiti lažje kot nekaj vzgojiti gojitveno.
Ah, ti strokovnjaki!
Najbolj poznana gojitvena gliva je šampinjon (Agraricus bisporus albidius). Ime izvira iz francoske besede champignon, kar je splošen izraz za gobe. Šampinjoni spadajo med kukmake, ki jih čislamo tudi mi. Travniškega (Agraricus campestris), predvsem pa mestnega ali parkovnega (Agraricus bitorquis) zlahka gojimo tudi na domačem vrtu, posebno če je pognojen s konjskim gnojem. Vse vrste kukmakov namreč zahtevajo bogato rastišče, ampak mestni je lahko na daljši rok nadležen, ker lahko z micelijem izpodrine celo asfalt ali beton.
Gojitveni šampinjon je bolj občutljiv, zato gojitev ni preprosta
Zahteva primerno relativno vlago, ne mara prepiha (vetra ne marajo niti druge gobe), imeti mora stalno temperaturo od 18 do 28 stopinj Celzija. Razpon temperature je velik, pravo razmerje pa najbolj poznajo gojitelji, saj je za prirast poleg relativne vlage najpomembnejša, zato glive redno tudi pršijo.
V zadnjem času vse več vzgajališč
Vsaj v začetku so gojišča gradili predvsem v opuščenih predorih, starih protibombnih zakloniščih iz druge svetovne vojne, v zadnjem času pa je vse več prav za ta namen zgrajenih vzgajališč. V njih je veliko lažje ohranjati neokuženost rastišča, ki je bistvenega pomena za uspešno proizvodnjo. Za to sta potrebna dober humus in razkužen micelij, ki ga je mogoče dobiti na tržišču posušenega v kosih in že zdrobljenega, za takojšnjo uporabo.
S pripravo gojišča, pobiranjem, pakiranjem je veliko dela, toda povpraševanje po šampinjonih je vse večje, pač v sorazmerju s prometom v hotelih, gostiščih in še zlasti picerijah, pa tudi ponudba v trgovinah ni zanemarljiva. Ob slabih gobarskih sezonah, kot je bila letos, se prodaja še posebej poveča. Zrezek z gobami je za marsikoga vrhunec dneva, toda če je pripravljen s travniškim kukmakom ali celo z lisičkami in jurčki, si lahko prste res obliznemo. Tisto iz narave, nepotvorjeno, naravno je pač bilo in vedno bo najboljše.
Predstavil sem glivo iz družine gniloživk, možnost gojitve panjevk pa je širša, a manj poznana, toda predvsem v nekaterih primerih veliko preprostejša. Kako čim ceneje gojiti gobe kar nekje na vrtu ali celo v zanemarjeni kleti, je zanimivo predvsem za nas Gorenjce, ampak tudi drugim nasveti naslednjič ne bodo odveč. Tako pač menim. Čeravno so tiste iz gozda zastonj, imamo pa jih tudi najraje.
