Z neba pristal v
 javorskem gozdu

JAVORJE – Ne le pri Kanadčanih, ki so javorjev list dali v zastavo, javor je cenjeno drevo tudi med Slovenci, saj imamo naselij z imenom Javorje kar osem, z izpeljankami še več. A bržčas bomo že kmalu ob imenu Javorje najprej pomislili na tiste v severovzhodnem vogalu občine Gorenja vas - Poljane. Od današnjega razkritja, da je 63-letni kmet Vladimir Štibelj, za domače Mirko, s kmetije Pr' Darmot v javorskem gozdu našel meteorit, bodo te po slavi precej verjetno presegle vse soimenjaške kraje. Slabšim poznavalcem območja povejmo, da so naše Javorje blizu smučišča Stari vrh nad Škofjo Loko.

Naključje naključij

Štibelj poudarja: »Najbolj neverjetno je, koliko naključij se je skupaj lepo zložilo, da se je lahko zgodilo odkritje. Naključje naključij, tako bi dejal!«

Razloži: »Z gozdarjem sva bila že domenjena, kje bo odkazal posek. Bolj stran, štiri kilometre preč od najdišča. Potem je pa zaradi moje starosti določil bližje. Ko je bil pa ta les odkazan, sem začel premišljati, kako ga bom ven spravil. Mi je takoj padlo na misel, kako bom pot naredil, in k sreči je bil – spet naključje – bager v bližini. Najprej sem mu nameraval pokazati, naj začne malo višje. Če bi bilo tako, bi pot urezal nad smreko in meteorit bi bil še zdaj zakopan, nihče ne bi vedel zanj. Petega novembra 2009 je Miha Buh iz Žetine s strojem pot potegnil v blagem ovinku pod debelo smreko, ob kateri rasteta še tanjša hrast in macesen.«

Narejeno sta si Buh in Štibelj ogledala: »Na tistem ovinku sem se zagledal v pešungo, kot tukaj rečemo brežini, na njej pa v kamen čudne barve.«

Bolj temen je bil od drugih, okoli je bilo pa rjasto: »Gledam tisto in zgleda, da je strojnik mene gledal, kaj sem se tako zazrl. V tistem se je dotaknil tega kamna in se je skotalil po brežini na pot.«

Ogledovala sta si ga, ga potežkala. Kakor ni bil velik, je bil nenavadno težek: »Prišla sva do zaključka, da navadna skala ni.«
Štibelj je najdbo prinesel domov in jo razkazal svojim: »Najprej ženi Marjeti, potem hčeram Hermini, Veroniki, Eriki in Idi, še sosedu Romanu ter svakoma Janezu in Frenku. Vsi smo nekako sklepali, da to ni z Zemlje. Da bi lahko bilo kar z drugega planeta.«

Kaj je, je seveda najbolj zanimalo najditelja: »To reč sem pokazal skoraj vsakemu, ki je prišel v hišo. Izjavljali so vse sorte. Še največ so ugibali, da gre morda za del granate ali za kos železove rude. Eden je dejal, da je bilo v rudniku urana v Žirovskem Vrhu, kjer je delal, takih skal veliko. Nekdo je pa domneval, da gre za železo staroselcev.«

Ko se je o najdenem predmetu nekoč spet pogovarjal s svakom Janezom, je ta omenil geologa Pavla Florjančiča iz Škofje Loke, ki je nekdaj delal v rudniku v Žirovskem Vrhu: »Obrnil sem se nanj, takoj je prišel pogledat. Zadeva se mu je zdela zelo zanimiva. Ni pa nič konkretno omenil, če kaj sluti, kaj bi bilo.«


VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Slovenski prvak