Že Einstein je vedel: atomski vek apokalipsa

TOKIO – Jedrska apokalipsa je očem nevidna, srce je ne čuti, lahko parafraziramo Malega princa in se zamislimo še nad verzi Mateja Bora Šel je popotnik skozi atomski vek. Poln upanja, ponosa in samozavesti je človek stopil v atomski vek, misleč, da je zagospodoval naravi. Kaj kmalu je postalo jasno, da skriva znanstvena Pandorina skrinjica več vprašanj in dvomov kot odgovorov. Središča moči globalnega sveta tudi v tem trenutku skrbita predvsem zdravje gospodarstva in diagnoza dobička.

Evropa in Slovenija nista ogroženi, Japonska je predaleč, je lakonično sporočila vlada. Kakšna zmota, pravzaprav sarkastična laž! Da se je japonsko otočje po najhujšem potresu v zgodovini premaknilo za dobra dva metra, da se je premaknila zemeljska os in da je bil usodni dan za nekaj drobcev sekunde krajši, ljudem ne pove veliko. Živimo v svetu znanstvene fantastike in vzporedne resničnosti, v njem vse pogosteje doživljamo posledice prevzetnega in lahkomiselnega človekovega ravnanja. Tudi zaskrbljeni klici sokrivca Alberta Einsteina, skesanega očeta atomske bombe Roberta Oppenheimerja, pisatelja Grka Zorbe Nikosa Kazantzakisa in zadnjega humanista Alberta Schweitzerja ter številnih zdajšnjih znanstvenikov ostajajo klici vpijočih v puščavi.

Na vzvodih oblasti le omalovažujoče odmahujejo, nasprotnike vratolomnih akrobacij in špekulacij označijo za strahopetce, ki širijo nepotrebno paniko. Po krizi spet razmišljajo o tvegani uporabi jedrske energije in podaljšujejo obratovalno dobo že izčrpanih reaktorjev. Veliki brat ve, da bi bil upor ljudstva nerodna reč. Fuč lepi dobički, fuč nadzor nad svetom … V zraku visijo nevarne grožnje. Še pred letom 2012, po skrivnostnih napovedih davnih Majev menda konec te in začetek neke nove dobe, svet ječi ujet v globalne spone, vse dražja hrana je (nepričakovano) prebudila arabsko pomlad, ki lahko kot cunami butne tudi ob utrjene okope zahodne demokracije, beri kapitala in oblasti. Z brezciljnostjo, potrošniškim poneumljanjem, medijskim zavajanjem se ustvarja nepredvidljiva globalna mešanica, ki sicer ni radioaktivna, je pa hudo eksplozivna!

Povsem drugačna jedrska reakcija?

Japonci so bili prvi, ki so morali ob koncu druge svetovne vojne okusiti grozo jedrske apokalipse. Dežela brez surovin, prenaseljena, zaznamovana z zgodovinsko krivdo in s skoraj vojaško disciplino vdano pokorna je nerazumljivo hitro premagala travmo Hirošime in Nagasakija. Kljub potresni nevarnosti so nuklearke rasle kot gobe po dežju, jedrski park v Fukušimi spada s šestimi reaktorji med najstarejše in največje na svetu. Na začetku marca je severovzhodni del Japonske prizadejal potres 7,3 stopnje po Richterju, takrat so se še ponosno pohvalili, da njihove jedrske elektrarne prenesejo izjemne okoliščine in vse v provinci Mijagi so obratovale naprej s polno močjo. Ker so močni potresi na Japonskem skoraj vsakodnevni pojav, nihče ni slutil, da je šlo tokrat le za napoved največje apokalipse v deželi vzhajajočega sonca, morda celo na planetu.

Potem pa se je minuli petek zgodilo nepojmljivo, potres devete stopnje je opustošil kopno, na morju dvignil desetmetrski cunami, ki je drl in rušil do dvajset kilometrov v notranjost. Gospodarsko načeta tehnološka velesila je klecnila, pokleknila in iskala preživele, v vodstvenih etažah globalnega poslovnega sveta pa se je začelo mrzlično ugotavljanje škode, ki jo bo povzročil izpad infrastrukture in proizvodnje. Nihče sprva ni pomislil, da se sozvočje potresa, cunamija in človeške malomarnosti lahko usodno poigra z deželo, ki je posejana z več kot petdesetimi jedrskimi centralami. Na obzorju je verjetno največja jedrska katastrofa v zgodovini človeštva. Jasno je, da ne gre več za nesrečo četrte stopnje (lokalnega značaja), marveč sedmo kot v Černobilu, od koder se je pred četrt stoletja radioaktivni oblak razširil vse do Alp, vseh posledic še danes ne poznamo. Z Japonskega prihajajo nasprotujoče si informacije, vlada miri, svet čaka … Kakšen ciničen privid!

Svet si še kar zatiska oči

Že prvi večer se je oglasil tudi ugledni bavarski strokovnjak za jedrsko sevanje Edmund Lengfelder: »Če bo radioaktivni oblak dosegel višino petih kilometrov, bo morda potoval okoli zemeljske oble, njegov učinek pa bo odvisen od številnih podnebnih in lokalnih dejavnikov. Izjave odgovornih v japonskih jedrskih in energetskih koncernih so nadvse skope. A kdo bi jim sploh verjel? V preteklosti so mnogi lagali o motnjah, zamolčevali nesreče, prirejali meritve radioaktivnosti in še drugače zavajali javnost. Večina reaktorjev je starih do štirideset let, sicer strogi protipotresni standardi niso bili vedno in povsod izpolnjeni. Ironija je, da naj bi reaktor, ki je prvi eksplodiral, že konec meseca zaradi oslabelosti zaprli. Jedri sta se začeli taliti očitno še v dveh od skupno šestih blokov v Fukušimi, saj so odgovorni molče potrdili, da dogajanja ne nadzorujejo več. Mrki in zaskrbljeni obrazi strokovnjakov dajejo slutiti, da sta se Japonska in svet znašla pred nerazrešljivo uganko in vratolomno improvizacijo.

Ta hip torej nihče ne ve, kaj storiti, modela za scenarij hkratnega potresa, cunamija in jedrske nesreče ni! Ko so odpovedali hladilni, energetski in nadzorni sistemi, so reaktorje začeli polniti z morsko vodo, kar je po Lengfelderjevem mnenju le dejanje obupa. Taljenja jedra ni mogoče ustaviti, ker sta potres in cunami pretrgala črpališča morske vode. Ta hip si nihče ne upa pomisliti, kaj bo, ko bodo več tisoč stopinj vroča jedra razžrla kovinske in betonske kadi. Iz Černobila je potujoči radioaktivni oblak kljub drugačnim napovedim onesnažil velik del severne poloble. Na Japonskem še piha veter na ocean, oblak bi lahko v treh dneh dosegel Aljasko, a po napovedih se bo hitro obrnil in ga potisnil v notranjost. Na širšem območju je sedemnajst jedrskih central, nevidna katastrofa pa se ne širi le iz Fukušime, marveč še iz reaktorjev v Onagavi in Tokaju, ki leži le sto kilometrov severno od prestolnice.