Pod Joštom pohodnike pozdravlja in odžeja nov krokodilček

Kranj – Pot na Jošta je kranjski ponos, zelo priljubljen med pohodniki vseh generacij od blizu in daleč. Tik pred zadnjim vzponom, pred razcepom na dve poti – desna vodi mimo studenca, strmejša leva pa do taborniške koče na Puščavi –, že skoraj pol stoletja, od leta 1975, pozdravlja in odžeja lesen krokodilček, ki ga je postavil Franc Bajželj, Jožetov iz Stražišča. Od petka ima dobro družbo, saj so kranjski taborniki tik ob njem postavili novega, večjega, s tremi mladički na hrbtu. »Naj čim dlje služi svojemu namenu, vsaj tako dolgo, kot je njegov predhodnik,« je v imenu kranjskih tabornikov poudaril Klemen Markelj.

Enkrat je »dobil noge«

Kako se je krokodilja zgodba sploh začela? »Od tasta sem dobil hrastov hlod s Sorškega polja za stopnice. Na enem koncu je bil zlomljen in je že izgledal kot krokodil. Ta del smo s prijatelji doma v Stražišču v enem tednu obdelali in ga nato s konjem pripeljali sem gor in ga postavili ob poti, še prej smo se z gospodarjem dogovorili za dovoljenje,« se spominja Bajželj. Ravno tedaj je kmet iz Pševega Janez Eržen napeljeval vodo in mu dovolil, da je odvečno vodo uporabil pri krokodilčku. Tekla je v majhno korito, v katerem so se lahko prvič na poti na Jošta odžejali pohodniki in tudi štirinožni spremljevalci. Trideset let je krokodilček kljuboval vsem nevšečnostim, le pred kakimi 15 leti so ga objestneži zagnali po bregu navzdol, a so ga Bajželj in prijatelji vrnili na prvotno mesto – »odtlej ni več težav, tudi prej jih ni bilo.«

Miha žrtvoval čas, Blaž tudi prst

V 44 letih je skulptura krokodilčka postala prava maskota poti na Jošta. »Ideja o novem krokodilu je zorela dve leti. Na eni od čistilnih akcij, ki jih taborniki pod mojim vodstvom že 18 let organiziramo v Kranju, smo se domislili, da bi poleg pobiranja smeti naredili še kaj drugega. Padla je zamisel o krokodilu, v svojih vrstah imamo akademskega kiparja Miho Knifica, ki je v sodelovanju z Blažem Bačarjem in ekipo to uredil in naredil. Bilo je kar nekaj mesecev dela v delavnici,« je pojasnil Markelj. Knific je dodal, da je hrast z Dolenjske: »Ko smo šli kot otroci s šolo na Jošta, je bil krokodil prva stvar, ki smo si jo želeli videti. Pot ni bila zato nič lažja, le veselje je bilo večje. Jaz sem za novega krokodila žrtvoval kar nekaj časa, Blaž pa tudi prst.«

Taborniški orel

Kranjski taborniki so sicer s sv. Joštom zelo povezani. »Ne le, da je eden od bližjih hribov, kamor gremo lahko v naravo, temveč ima eden od naših štirih rodov, Rod zelenega Jošta, pod vrhom tudi hišo, svoj taborniški dom Puščava. Upam, da bomo idejo razvijali naprej in pri Puščavi dobili taborniškega orla, ob poti – navzgor ali navzdol – pa še tri živalske skulpture, ki bodo otrokom pomagale še lažje priti na vrh,« konča Markelj.