Tiskane izdaje
Pri sedemdesetih ste izjavili, da vaša jutra minevajo v razporejevanju dnevnega odmerka zdravil, kako je s tem po devetdesetih?
Napredoval sem. Na moje zdravje in počutje zdaj pazi kar pet zdravnic in en zdravnik. Rezultat tega je deset tablet na dan, ne sicer različnih, a je klub temu lepa količina. Skoraj mi ni treba kaj drugega dodati (smeh). Temu vendarle ni čisto tako. Na vprašanje, kaj jesti, nutricisti odgovarjajo: uravnoteženo hrano. Pogledal sem v etimološki slovar. Tam piše, da je uravnoteženo, če je vsega po malo. Potem sem preveril še v medicinskem slovarju, kjer piše, da je hrana uravnotežena, če je v njej zadostna količina maščob, beljakovin, ogljikovih hidratov, pa vitaminov in mineralov ne sme manjkati. Ravnam tako, da pojem en bel ter en črn kos kruha, pa pustim želodcu, da sam uravnoteži. Dodam še eno kislo in eno sladko jabolko in spet pustim, da prebavila sama uravnotežijo. No, za sladko in grenko pa ne bom povedal, kako to gre (smeh).
Niste edini devetdesetletnik iz prve generacije ravenskih maturantov. Kar osem od štiriindvajsetih vas je še živečih. Pred kratkim ste se srečali. Kakšno je bilo snidenje?
Zelo prisrčno. Ob tem vzniknejo razni spomini; na sošolce, ki jih več ni, na profesorje, ki so nas poučevali ... Ravnatelj gimnazije Drago Benko nam je ob tej priložnosti razložil, kako gimnazija funkcionira danes.
Šolo, o kateri govorite, ste pomagali zgraditi z lastnimi rokami. Kako je bilo?
Ni bilo enostavno organizirati prvo delovno dijaško brigado, ki sem jo celo vodil. Bilo je približno tako kot zdaj; neskončno število konferenc in sestankov, na katerih smo poslušali, da načrti so, a da ni denarja in podobno. Skratka, nič se ni premaknilo. Zato smo rekli, bomo pa sami začeli kopati za temelje in graditi. Podobno, kot zdaj dela mladina na Ravnah na Koroškem za tretjo razvojno os, ki jo država samo obljublja.
Gimnazijski časi so bili za vas 'usodni' tudi zato, ker so zapečatili vašo zasebno življenje.
Res je. Nekatere mladostne ljubezni so bolj kratke, nekatere trajajo. Tako kot moja. Želel sem si umirjeno in varno življenje. In v dvoje gre lažje.
Kot mlad zdravnik kirurg ste imeli veliko priložnosti, da bi zaživeli na tujem. Zakaj niste nikoli odšli?
Imel sem občutek, da je moja dolžnost ostati v krajih, kjer sem se rodil, pa tudi moji starši in moji predniki. Četrtino svojega življenja sem preživel na Prevaljah, tri četrtine pa v Slovenj Gradcu, kjer sem delal v bolnišnici in sodeloval pri njenem razvoju. Kar 42 let sem delal v njej kot kirurg, dvajset let na položaju predstojnika kirurgije, 28 let pa kot direktor bolnišnice, v tem času pa kar šest let oboje skupaj.
V bolnišnico ste upeljali številne organizacijske novosti. Katere so bile med revulucionarnimi?
Obiskal sem veliko držav na različnih kontinentih. Videl sem, kako tam zdravijo in operirajo ljudi ter kako funkcionirajo bolnišnice. Dobre prakse sem prinašal domov, med njimi so bile tudi kirurške novosti, ki sem jih prenašal na svoje asistente in sodelavce. V organizacijskem smislu smo uvedli obiske svojcev preko celega dne, saj bolnik ni kaznjenec, ki bi mu lahko omejevali svobodo. To sem prinesel iz Amerike. Ob uvedbi smo naleteli na velik odpor, češ, da je to nepraktično, celo moteče. Po vzoru ameriških bolnišnic smo upeljali še eno novost: žensko medicinsko osebje je krila zamenjalo za bolj praktične in udobne hlačne kostime. Ta mlade so se hitro preoblekle, starejše pa 'step by step'.
Kakšne so bile takrat razmere v zdravstvu v primerjavi z današnjimi časi?
Nikoli ni bilo lahko. Bili so zelo težki časi. Že takrat je primanjkovalo denarja, pa tudi materiala. Na primer rentgenskih slik, celo primočkov za zdravljenje kostolomov. Danes je materiala kolikor hočeš, le denarja je premalo. Osebni dohodki v zdravstvu nikoli niso bili visoki. A ljudje niso razmišljali o štrajku. Predvsem pa se kolegi v javnosti nismo obdelovali tako kot se zdaj. Medsebojno obrekovanje in pljuvanje ni vredu. Zgrožen sem tudi nad čakalnimi dobami. V mojih časih jih ni bilo. Če nismo do konca tedna opravili programa, smo pač delali še ob sobotah. Operirali smo celo ob nedeljah, da smo lahko v ponedeljek normalno nadaljevali s programom. Je pa seveda res, da je medicina napredovala in da je danes veliko več preiskav in posegov. Več dela torej za očitno premalo zdravnikov.
Bolnišica je ves čas tesno sodelovala z današnjo Koroško galerijo likovnih umetnosti. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Zanj je bil ključen akademski slikar Karel Pečko. Oba sva približno istočasno prišla v Slovenj Gradec. Ob kot profesor likovne vzgoje na nižji gimnaziji, jaz na delo v bolnišnico. Spoznal se je z dvema arhitektoma in klasičnim filologom in oblikoval akademsko skupino, v kateri je dozorela misel, da bi Slovenj Gradec imel umetnostno galerijo. To je bila za tisti čas nepredstavljiva želja, saj so bile galerije le v velikih mestih.
Če so jo želeli uresničiti, so potrebovali pomoč vplivnih ljudi. Eden takih je bil primarij Stane Strnad, kirurg, predstojnik kirurškega oddelka in direktor bolnišnice, velik podpornik umetnosti, mecen številnim takratnim revnim slovenskim umetnikom. Ker je bil edini kirurg specialist, je bil zelo zaseden. Tako sem moral namesto njega večkrat kaj opraviti za galerijo. Tako sva se spoznala s Pečkom.
Ko je Strnad upokojil in oslabel, sem ga nadomestil v bolnišnici, Pečko pa je smatral, da ga moram tudi v galeriji. Občinski skupščini je predlagal ustanovitev odbora, ki bo vsakih pet let poskrbel za razstavo, posvečeno idealom Organizacije združenih narodov in mene za predsednika tega odbora. Petindvajset let sem ga vodil. Pripravljali smo odmevne mednarodne razstave pod pokroviteljstvom generalnih sekretarjev OZN. S Pečkom sva morala veliko skupaj prepotovati do umetnikov, za katere smo želeli, da bi razstavljali v Slovenj Gradcu, do diplomatov, ki so pomagali pri pridobivanju slik in razstavnih eksponatov do finančnikov, ki so pomagali z denarjem. Najino druženje - potovala sva celo k Henryju Mooru v Italijo, se je spremenilo v veliko prijateljstvo.
Je rezultat teh prizadevanj naziv glasnik miru, ki ga je takratni generalni sekretar OZN Perez de Cuellar mestu podaril pred tridesetimi leti?
Zagotovo. Ob obisku pri nas je rekel, da ni prišel samo zato, da bi si ogledal razstavo, posvečeno idealom organizacije, ki jo je vodil, pač pa, da bi se mestu zahvalil za podporo Združenim narodom.
Kaj vam pomeni mir?
Ljudje, ki smo izkusili vojno, si želimo, da se nikoli ne bi ponovila. Človek je med vojno povsem degradiran. To je nekaj človeško nepojemljivega, nerazumljivega, celo žaljivega. Tisti, ki vojne niso doživeli, si ne znajo predstavljati trpljenja, ki vojno spremlja. V vojnem času sem bival v Celovcu. Ko je padla bomba, sem bil več ur zasut v zaklonišču.
Je sploh moč pozabiti na to, kar se je zgodilo?
Kot študent sem v Ljubljani stanoval na Gosposvetski cesti. Mimo je vozil tramvaj. Ustavljal se je na način, da je na tračnice posul pesek in nato potegnil zavoro. Zvok je bil zelo podoben tistemu, ko so padale bombe. In vsakokrat ko se je tramvaj ustavljal, me je vrglo v zrak. To je trajalo kar nekaj let. Podobno je bilo, ko sem zaslišal nad seboj leteti avione.
Vrniva se k umetnosti. Med svojimi uslužbenci v bolnišnici ste imeli človeka, za katerega nihče ni slutil, da bo dosegel svetovno slavo ...
Jože Tisnikar ni bil le velik umetnik, ampak tudi izjemno vesten zdravstveni delavec. Bil je prosektorski pomočnik. To je bilo zelo naporno, zahtevno in bolj turobno delo. Njegov problem je bil alkohol. Kaj je doživljal v deliriju, je pokazal v svojem slikarstvu. Prav je, da povem, kdo je Tisnikarja odkril. To je bila strežnica, ki je pospravljala sobo, v kateri je Tisnikar bival in si jo delil s sodelavcem iz bolnišnice. Direktorju Strnadu se je pritožila, da tam ne bo več pospravljala, ker je soba kot svinjak. Da je v njej polno pomečkanih lističev. Direktor ji je naročil, naj kakšnega prinese. Strnad jih je odnesel Pečku, ki je poklical Tisnikarja in mu položil na srce, naj še naprej riše to, kar vidi.
Tudi sami ste kdaj prijeli za čopič, še raje ste se ukvarjali z restavratorstvom. To še počnete?
Vedno manj, ampak še vedno (smeh).
Vaš največji restavratorski podvig je bila pomoč pri obnovi najvišje ležeče cerkve na Uršlji gori ...
To cerkev, ki je slovenski sakralni spomenik, so dali zgraditi uršljegorski posestniki, med njimi sta bila dva Plešivčnika. V spomin na svoje prednike in iz ljubezni do restavratorstva sem se tega dela lotil in nikoli obžaloval časa, ki sem ga za to namenil.
Kako preživljate dneve na jesen življenja?
Malo jih je, ko nimam nobenih obveznosti. Vesel sem, če pride na obisk kak znanec, sorodnik, prijatelj. Rad poklepetam. Tega je tudi nekaj, a v glavnem ne počnem nič prav pretresljivega.
Drago Plešivčnik se je 29. oktobra 1929 rodil na Prevaljah, kjer je obiskoval osnovno šolo. Leta 1949 je maturiral v prvi generaciji ravenskih maturantov. Po študiju na Medicinski fakulteti v Ljubljani se je zaposlil v slovenjgraški bonišnici, kjer je delal vse do upokojitve kot kirurg, predstojnik kirurškega oddelka, kar 28 let pa je ustanovo vodil tudi kot direktor. Spodbudil je ustanovitev rotary cluba, postal ustanovitveni član fundacije Prežihovega Voranca ter sodeloval pri obnovi cerkve na Uršlji gori. Leta 1997 je za kulturno povezovanje Slovenije s svetom in dolgoletno delo na področju zdravstva prejel srebrni lastni znak Republike Slovenije. Je častni občan občin Slovenj Gradec in Prevalj. Poročen je z upokojeno otroško zdravnico, Berto, ljubeznijo iz gimnazijskih let.
