V proizvodnji, kjer na mesec porabijo okoli 50 ton nerjaveče pločevine, je malo standardiziranih izdelkov, pa še te prilagajajo potrebam kupcev. Najbolj prepoznavni so po higienskih strojih in napravah ter industrijskih pralnicah. Največ kupcev imajo v živilski, kemični in farmacevtski industriji. V Sloveniji so brez konkurence, tista iz tujine, kamor izvozijo 95 odstotkov proizvodnje, pa jih po besedah nove direktorice podjetja Denise Kramljak spodbuja, da so še boljši.
Lani so ustvarili 9,5 milijona evrov prihodkov. »Naš cilj je stabilno poslovanje. Letos načrtujemo nadaljevanje rasti, tako kot doslej. Kot novost bomo na trg poslali družinske bazene iz nerjaveče pločevine v sodelovanju s slovenskim podjetjem Stotinka,« je povedala direktorica. Ker je vsako naročilo zanje nov strokovni izziv, imajo močan razvojni oddelek z dvanajstimi inženirji.
»Iskanje najboljših, inovativnih rešitev za kupca je postalo kultura podjetja. Tega ne počnejo samo inženirji, pač pa tudi prodajniki in delavci v proizvodnji. Vsi dajejo predloge za izboljšave, o vseh se pogovorimo, najboljše tudi nagradimo,« doda Kramljakova.
Tovarna se v 245 letih ni ustavila niti za dan
Od naročila do montaže lahko včasih mine tudi več let. Za kupca iz kemične industrije, nizozemski Sabic, so potrebovali tri leta, da so zanj izdelali in dostavili po meri narejeno pralno-sušilno linijo. Nierosove stroje najdete tudi v proizvodnji Coca-Cole v Nikaragvi, na letališču v Dohi v Katarju, konec tega meseca pa bo prvič v zgodovini tovarne njihov izdelek potoval na Japonsko. Gre za večjo higiensko pregrado, ki jo je kupila japonska pivovarna Asahi. »V šali rečem, da moramo kaj prodati le še pingvinom, da bomo prisotni na vseh celinah sveta,« pravi Kramljakova.
Tovarna z 245-letno tradicijo, ki je izšla iz tovarne kos in nožev, se v svoji zgodovini ni zaustavila niti za en sam dan. »Zato so zaslužni naši delavci. Imamo malo fluktuacije delovne sile ter družine, iz katerih je bilo tovarni zvestih že več rodov,« pravijo v Nierosu. Čeprav imajo v proizvodnji robotskega varilca, se najbolj zanesejo na svoje izkušene varilce, brusilce in ključavničarje. Njihova povprečna plača je nad slovenskim povprečjem in znaša okoli dva tisoč evrov bruto. Za kader, ki ga je na trgu vse manj, skrbijo tudi s štipendijami.
Slovenjgraški Nieros Metal, ki je v lasti treh zasebnikov (Savinke Geratič, Matjaža Geratiča in Jožeta Pavlenča), je skozi zgodovino doživel številne vzpone in padce. Zrasel je na pogorišču nekdanjega Fecra. V zgodovino se bo zapisal kot podjetje, ki je bilo v lasti nemškega tovarnarja Niederbergerja, a je konec devetdesetih zabredlo v težave in se znašlo v stečaju. Takratnemu vodstvu slovenjgraške tovarne, v katerem je bila tudi dolgoletna direktorica Savinka Geratič, je uspelo slovenjgraško tovarno z blagovno znamko, celotno tehnologijo in patenti koncerna Nieros odkupiti iz stečajne mase in nadaljevati proizvodnjo.