Ali naj revež gradi stanovanja za reveža?

Ljubljana - V okviru Združenja najemnikov Slovenije je pravnica in nekdanja sodnica Joža Aljančič nudila brezplačno pravno pomoč za tiste, ki so se kot najemniki znašli v stiski. Zadnji dve leti sicer dogajanje spremlja bolj od daleč, a še vedno ostaja redna gostja dogodkov, povezanih z vprašanjem stanovanjske preskrbe.

Tik preden je vlada Marjana Šarca predčasno zaključila mandat, je pripravila spremembe stanovanjskega zakona. Joža Aljančič je bila do njih kritična, kot je kritična tudi do aktualnega predloga, »povzetka prejšnjega«, kot mu pravi, ki ga je v javno razpravo pred kratkim dala vlada Janeza Janše. Ne prejšnji ne zdajšnji aktualni predlog pa po njenem mnenju ne zagotavljata stanovanjske preskrbe, najšibkejšim jo celo poslabšujeta.
 

Podobno, kot so to zagovarjali v prejšnji vladi, na ministrstvu za okolje in prostor pravijo, da je cilj sprememb stanovanjskega zakona zagotoviti lažjo dostopnost do stanovanj mladim, starejšim in drugim ranljivejšim skupinam prebivalstva ter povečati obseg fonda javnih najemnih stanovanj. Kako nameravajo po vašem to uresničiti?

Na način in z ukrepi, kot ga predlagajo v zakonu, zagotovo ne. Država oziroma oblast se bo morala slej ko prej zavedati, da je država tista, ki je po 78. členu ustave dolžna skrbeti za preskrbo prebivalcev s stanovanji, in nihče drug. Sprejeti bi morala aktivne in dolgoročne ukrepe in dati denar iz proračuna za gradnjo tistih stanovanj, ki jih najbolj primanjkuje. In to so javna najemna stanovanja. Morala bi uvesti najemnine za nedoločen čas, ukiniti prekarnost tudi na stanovanjskem področju in regulirati višino tržnih najemnin, za kar ima po 67. členu ustave tudi vso pravico. Dokler ne bo zadostnega števila cenovno dostopnih in kakovostnih stanovanj, ne bomo mogli govoriti o stanovanjski politiki.
 

Če to, kar pravijo na ministrstvu, ni cilj novega predloga zakona, kaj potem je?

Cilj je zaščita lastnine in najemodajalcev, širjenje njihovih pravic in oženje pravic najemnikov. Vsi elementi dobička so že zajeti v sedanji najemnini, vse ostalo je zavajanje.
 

Govorite o tem, kar trdi tudi aktualna vlada, da so neprofitne najemnine prenizke?

Da. To je zavajanje.
 

Na ministrstvu pravijo, da so prenizke najemnine tudi eden od glavnih razlogov za krčenje fonda javnih najemnih stanovanj.

To je neumnost, pri čemer smo imeli obsežno privatizacijo stanovanj. Ljubljana ima danes nekaj več kot štiri tisoč neprofitnih stanovanj, na republiškem stanovanjskem skladu govorijo o približno šest tisočih, kar pomeni, da je neprofitnih stanovanj samo za vzorec. Ali naj po njihovem revež gradi stanovanja za reveža? To je norost. Najemnine naj se uskladijo z inflacijo, medtem ko so vsi parametri, o katerih govorijo, v njih že upoštevani, od stroškov kapitala do amortizacije. In kje dobiti denar za stabilno financiranje stanovanjske gradnje? Z nepremičninskim davkom, davki na promet z nepremičninami, na prenos premoženja, od stavbnih zemljišč in delno od najemnin. Toda govoriti, da se bo z denarjem, zbranim od neprofitnih najemnin, gradilo neprofitna stanovanja, je sprevrženo. Delajo se norca iz ljudi. Tudi subvencije so pesek v oči. Če dvigujete najemnine in hkrati dajete subvencije, gre le iz enega žepa v drugega. Namesto tega naj bodo najemnine dostopne. Problem pri nas je tudi ta, da stanovanjski zakon, ki bi moral biti socialni zakon, pišejo na ministrstvu za okolje in prostor. Hkrati ves čas, vse od Jazbinškovega, denacionalizacijskega in Kopačevega zakona njegovo vsebino kreira močen nepremičninski lobi, njim pa bo najemnina vedno prenizka.


 

Na seznamu lobističnih stikov, ki ga vodijo pri KPK, so jih za lobiranje glede stanovanjske zakonodaje letos največ prijavili v Združenju lastnikov nepremičnin in GZS.

Tudi ko se javno govori o spremembah zakonodaje, nastopajo predstavniki lastnikov, direktorja republiškega in ljubljanskega stanovanjskega sklada, kje pa so ostali? Najemniki, nevladne organizacije, denimo? Leta 2009 je državni zbor sprejel resolucijo o normativni dejavnosti, ki govori o sodelovanju javnosti pri pripravi predpisov že v začetni fazi. Tako pa imamo zdaj namesto tega predlog prejšnje vlade, ki je izrazito pristranski in favorizira močnejšo stran lastnikov in nepremičninskega lobija ter je strokovno in socialno šibek, medtem ko je novi predlog le nadaljevanje prejšnjega oziroma njegov povzetek. Toda dokler ne bo država prevzela obveznosti tudi iz mednarodnih pogodb in to ne bo prednostno, saj je stanovanje temeljna človekova pravica, se bodo razmere poslabševale. Tudi koronska kriza je razgalila probleme na stanovanjskem področju, a tudi to oblasti ne zanima. Nimajo posluha za preskrbo stanovanj večine ljudi.
 

Dodatna sredstva za gradnjo stanovanj bi, kot piše v aktualnem osnutku stanovanjskega zakona, zagotovili z višjim zadolževanjem stanovanjskega in občinskih javnih stanovanjskih skladov. Kako to vidite?

Za čigav denar gre? Naš. In hkrati bo to prineslo skupno le okoli dva tisoč stanovanj v nekaj letih, medtem ko bi jih potrebovali vsaj nekajkrat več.
 

Rok Ramšak z Inštituta za študije stanovanj in prostora je v pogovoru za Radio Študent pred kratkim dejal, da je največ sprememb v noveli na področjih, za katera so si prizadevali v GZS. Po njegovem je tudi smešno, da stanovanjski zakon več govori o razmerjih med etažnimi lastniki in upravniki kot pa o zagotavljanju stanovanj. Kako to komentirate?

Etažna lastnina nima kaj iskati v stanovanjskem zakonu, ki je pretežno socialne narave. Hkrati je urejena v drugem zakonu.
 

Zakaj ta razmerja potem ureja stanovanjski zakon, če vanj po vašem ne sodijo?

Imamo pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb, ki bi ga lahko spremenili v zakon.
 

Kaj bo prinesla javna najemniška služba, ki jo uvaja novela zakona?

Večjo zaščito lastnikov nepremičnin in najemodajalcev, kar pomeni, kako se prisesati na državne jasli. V noveli tudi piše, da jim bo država zagotovila redne najemnine. In kje bodo vzeli denar, če ga ni niti za gradnjo javnih najemnih stanovanj? Takšno službo imajo v Nemčiji, toda tam je najemnik zaščiten, pri nas pa ni tako.
 

V zadnjih nekaj letih je bilo veliko povedanega in tudi raziskanega o najemnikih pri nas o tem, s kakšnimi problemi se soočajo. Kako to rešuje novi predlog stanovanjskega zakona?

Namesto da bi jih reševal, probleme najemnikov povečuje. Osnovno pravno načelo je, da mora biti zakon pisan za šibkega, saj močnega ščitita denar in oblast. Toda pri nas ni tako. Za malo denarja, 0,04 odstotka BDP, kolikor naj bi jih namenjali za stanovanjsko preskrbo, je malo muzike.


 

V predlogu prejšnje vlade so kot enega od načinov stanovanjske preskrbe videli zadruge. V aktualnem predlogu so te zgolj omenjene pri praksah iz tujine, medtem ko jih sami ne uvajajo.

Zadružništvo bi lahko bilo ena od oblik preskrbe, toda če za osnovno preskrbo ne zagotovijo sistemskih virov financiranja, ni mogoče pričakovati alternativnih oblik preskrbe. Kot je videti, je namen aktualnega zakona ukinitev neprofitnih najemnin, in to je to, kar pa je tudi v nasprotju z evropsko socialno listino.
 

Kje bomo po vašem jutri spali?

Kot kaže, bo treba še kdaj spati v šotorih pred parlamentom.