Tiskane izdaje
»Ko si človek vzame pet minut, zna biti precej grozljivo,« o razmerah, v katere so danes, po epidemiji in razglašeni karanteni, pahnjene družine in otroci, govori Milan Jakopovič, ustanovitelj dobrodelnega društva Petka za nasmeh. »Čeprav vmes ni bilo šolskih stroškov, je bilo toliko več družin, ki so potrebovale pomoč. Med njimi so bili prekarni delavci, gostinski in kulturni delavci, in za vsemi temi zgodbami so otroci. Ko govorimo o revščini otrok, namreč ne moremo mimo družine, saj je ta izhodiščna točka.« Koliko otrokom bodo letos pri društvu pomagali, Jakopovič še ni vedel povedati, saj pogovori s šolskimi svetovalnimi službami še potekajo, lani so samo v glavnem mestu mesečno plačevali stroške, tudi za prehrano, za približno 80 otrok. Pričakuje pa, da se bodo resnične posledice spomladanskih razmer zaradi koronavirusa šele pokazale.
Da je pandemija še več otrok pahnila v revščino in da se je revščina med revnimi dodatno poglobila, so nedavno opozorili pri svetovni nevladni organizaciji Unicef. Po njihovem se bodo razmere v prihodnjih mesecih najverjetneje še poslabšale. In medtem ko sta relativna revščina otrok in izpostavljenost otrok socialni izključenosti pri nas med najnižjimi v EU, v Sloveniji po statističnih podatkih pod pragom revščine živi kar 41 tisoč otrok.
Ko so se med karanteno zaprli vrtci in šole, se je pokazalo, kako pomembni so ti tudi pri zagotavljanju toplih obrokov. Ko teh ni bilo, so se v mnogih družinah znašli v stiski. Podatki za državo – in podobno je v njenem glavnem mestu – kažejo, da je četrtina otrok upravičena do brezplačnega kosila v šolah. To pomeni, da povprečni mesečni dohodek na posameznega družinskega člana ne presega 380 evrov.
Sten ni mogoče jesti
V humanitarni center ljubljanske enote Rdečega križa po hrano vsak teden pride od dvesto do tristo ljudi. Lani so tako razdelili več kot 300 ton hrane, med prejemniki pomoči je več kot 1300 otrok, mlajših od 15 let. »Govoriti o lakoti v sodobni Sloveniji bi moralo biti nedopustno. Brez dodatne pomoči, tudi humanitarnih organizacij, bi žal bili ljudje v velikih stiskah,« opozarja strokovna sodelavka Irena Borštnar, pri čemer posebej omeni tudi starejše kot eno najbolj ogroženih skupin. Poudarja, da rešujejo izredne situacije. »Sten ni mogoče jesti, premoženjskih razmer ni možno rešiti v enem mesecu, krediti ostajajo tudi ob izgubi službe, in če odločba na centru za socialno delo ni pravočasno rešena, človek lahko ostane tako rekoč brez vsega. Srečujemo se tudi z ljudmi, ki shajajo z absurdno nizkimi dohodki.« Pri najemnini, kreditu, elektriki ali plačilu dodatnega zavarovanja po njenem ljudje težko varčujejo, zato je poceni hrana pogosto rešitev.
Pri Škofijski karitas Ljubljana so pomagali 637 otrokom iz 302 ljubljanskih družin z boni v skupni vrednosti nekaj manj kot 40 tisoč evrov, prihodnji mesec bodo 254 družinam v Ljubljani razdelili ozimnico. »Konec lanskega leta smo opazili, da so se nekateri družinski člani, ki so bili prej brezposelni, zaposlili. Veseli smo bili, da so spet dobili delo in niso več odvisni od pomoči. Toda ko je nastopila korona kriza, so ti ljudje prvi izgubili službo,« je sporočila tamkajšnja sodelavka Alenka Petek. Opažajo, da po pomoč prihajajo nove družine. »Povečalo se je tudi povpraševanje po donirani hrani, saj so tu artikli, kot so jogurt, sadje, zelenjava, ki jih ni v rednih paketih.«
Država ni boter
Da opažajo vse več prikrite revščine in da starši prikrivajo stisko, otroci pa so prikrajšani na vseh področjih, poudarja Sabina Gašparič, koordinatorica projekta Botrstvo, ki deseto leto deluje pod okriljem Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje. Vanj je trenutno vključenih 1640 ljubljanskih otrok. »Podpirali smo ukrepe države za omilitev posledic epidemije, a žal niso zadoščali, saj niso dosegli vseh ogroženih skupin. Še vedno smo nevladne organizacije morale blažiti posledice epidemije.« Po njenem se je potrdilo, da je dostop do ustrezne prehrane marsikomu še vedno otežen. »Zdrava, polnovredna hrana ni samoumevna, še več, ni vsem ali pa enako dostopna,« poudarja Sabina Gašparič.
»Eden od razlogov, da se v družinah dogajajo tako hude stiske, da so otroci lačni, je zamujanje odločb o upravičenosti do pravic iz javnih sredstev. V času ukrepov med epidemijo je to pomenilo tudi, da družine niso imele denarja za hrano in plačilo položnic. Poleg tega se kljub večletnim opozorilom otroški dodatek še vedno upošteva pri uveljavljanju nekaterih pravic iz javnih sredstev, namesto da bi bil izvzet iz socialnih transferjev,« koordinatorica projekta našteva razloge za stiske. »Želeli bi si, da je država tak boter, ki bo poskrbel za odpravo razlik med otroki, za enako dostopnost in možnosti za zdrav razvoj in razvoj njihovih potencialov. Ne pa da jim kar naprej postavlja ovire celo na poti do zdravega razvoja.«
Spregledani
Sporno je, da se država zanaša samo na statistične podatke, pri čemer absolutne revščine niti ne meri, poudarja Vesna Leskošek, raziskovalka revščine in profesorica s fakultete za socialno delo. Tako namreč ni odzivna na trenutne akutne situacije in na to, kaj sporočajo nevladne organizacije. »Pri snovanju politik zanašati se zgolj na statistiko in hkrati minimizirati problem revščine je problematično, saj tako država spregleda vse tiste otroke, ki dejansko živijo v revščini. In politike, ki ne vidijo konkretnih otrok, so slepe politike,« opozarja Vesna Leskošek. Med epidemijo in tudi sicer je država pri revščini po njenem odpovedala. »Bolj ko se država trudi gospodarstvu zagotavljati čim bolj odprti trg, vse bolj zmanjšuje svojo vlogo pri zagotavljajo kakovosti življenja. Ljudi je treba podrediti trgu dela, saj delodajalci potrebujejo poceni delovno silo, in pri nas se je revščino začelo relativizirati in individualizirati skupaj s tem procesom neoliberalizacije. Zelo aktivno se je to zgodilo z reformnimi programi po letu 2004, in vse od takrat k temu prispevajo vse vlade.«
Veliko snovalcev politik je, kot pravi profesorica, neobčutljivih za probleme ljudi ali pa krivdo, da so otroci lačni, prenašajo na starše, pri čemer prezrejo dejstvo, da je revščina temeljni strukturni problem. »Da so ljudje revni, je posledica tega, kako država uravnava javno življenje,« poudarja Vesna Leskošek. Lačni otroci po njenem odražajo stanje v družbi nasploh in pomenijo dno. »Da najranljivejše skupine, kot so otroci, starejši, enostarševske družine, prekarni delavci, padejo še globlje v revščino, pomeni za družbo katastrofo. Dlje ko pustiš človeka živeti v revščini, težje se je iz nje izviti.«
