Mesto je bilo nabito z energijo, kakršna je značilna za vroče poletne večere, po ulicah je kar vrvelo, sprehajalec je vsakih nekaj deset metrov zašel v drugo zvočno območje, marsikatero ojačano z zvočniki. Uredba o posebni rabi javnih površin v Mestni občini Ljubljana iz leta 2015 dovoljuje spontane poulične nastope do 22. ure zvečer, če ti ne ovirajo javne rabe javne površine in če glasbeniki ne uporabljajo opreme za ozvočenje. Tisti, ki so že plačali lekcijo (globa za kršitev znaša 150 evrov), so pravila upoštevali, številni drugi so hitro našli protiargumente. Med njimi so velike razlike, ne le v kakovosti izvedbe, ampak tudi v pristopih, predvsem pa izstopa skupina mladih ustvarjalcev, ki so poulično kulturo vzeli za svojo.
Romski džez
Približno teden košček javne površine ob poznih popoldnevih in večerih pri Filipovem dvorcu zaseda trio iz Romunije. Velike cimbale, bleščeče rumen kontrabas in harmonika so inštrumenti, s katerimi izvajajo »gipsy jazz«, kakor je zvrst predstavil nekakšen javni govorec skupine George Vlad. »Ljudje so zelo prijazni, tu se dobro počutimo, zato jim vračamo z dobro glasbo.« Glasbeno izobrazbo je pridobil na domačem konservatoriju Dinu Lipatti, o svoji povezavi z romsko glasbo pa je prostodušno dejal, da »ni Rom – samo napol«. Trio iz Bukarešte bo v Ljubljani ostal dva tedna, v tem času bivajo v hostlu v središču mesta. Večino zaslužka jim med glavno sezono sicer poberejo stroški za bivanje in hrano, a se ne pritožujejo. Tudi zaupnih podatkov ne skrivajo. »Zaslužimo okoli 40 evrov na osebo na dan.«
Medtem ko so njihovi inštrumenti mirovali, oni pa mirno vlekli vsak svojo cigareto, so Tromostovje obvladovali trije drugi glasbeniki. Okoli bobnarja, ki je iz inštrumenta, na katerem je sedel, izvabljal tipične afriške ritme, se je zlagoma večal krog poslušalcev, zibajočih se po njegovem taktu. Poslušalci so se v širokem krogu posedli tudi pred mladega kitarista, ki so mu obraz zakrivali lasje, a je identiteto izdajal z napisom »Foradream@jonatanhaller«. Klobuk je bil še prazen, razpoloženje mladostniško melanholično. Med tema izvajalcema so se razlegali zvoki viž harmonikarja, ki je že inventar na Tromostovju, Marka Hočevarja.
Padalci in profesionalci
Čeprav skoraj ne mine dan brez tega harmonikarja v središču mesta, je zatrdil, da je letošnje leto zanj precej blagodejno, saj je bil že štirikrat na dopustu. A na obrazu pouličnega glasbenika, inženirja kemijske tehnologije in maratonca (do zdaj je, kot trdi, pretekel 16 maratonov), zadovoljstva ni bilo zaslediti. Pridušal se je nad obupnimi razmerami, nevljudnimi ljudmi in postopači, ki tečnarijo. O razlogih, zakaj nastopa na ulici, je dejal le, da jih je preveč, da bi našteval, a eden je gotovo glasbena kondicija.
Vprašanje o zaslužku je bilo seveda vrhunec predrznosti. »Pomembno vprašanje je, koliko ostane!« je vzkliknil in začel naštevati izdatke za harmoniko, nošo, klobuk, škornje … Do zdaj je doživel dve svetli izjemi v radodarnosti – to sta bila Rusa, ki sta mu v kovček vrgla po sto evrov. Ker je »na sceni« že pet let, jo pozna do obisti: »Obstajata dva tipa pouličnih glasbenikov: padalci in profesionalci.« Brezskrbnost delovnega vsakdana mu nažirajo zlasti prvi; prepričan namreč je, da mestna oblast ne izvaja nadzora enako zavzeto nad vsemi. Zaradi zvočnikov je bil že dvakrat kaznovan z globo 150 evrov. »Toda inšpektorji nadzor izvajajo le nad Slovenci. Ko sem jih vprašal, kako ravnajo, če imajo ozvočenje tujci, so rekli le, da jih prvič samo opozorijo.«
Doktor bluza
Stari maček v Ljubljani je tudi v Izraelu živeči Američan Norman Cohen. Kakšne posebne virtuoznosti mu v primerjavi z izvajalci z glasbeno izobrazbo ne moremo pripisati, kajti njegova glasba je delno posneta. V petek je bil na svojem običajnem mestu na Mesarskem mostu, ravno sredi Elvisove Suspicious Minds. Pred leti je nastopal v središču, zdaj pa tam ni več prostora. »Med pouličnimi glasbeniki nekih napisanih pravil sicer ni, gotovo pa je eno izmed nenapisanih, da si izbereš prostor vsaj 50 metrov stran od drugega izvajalca.«
V Slovenijo je prvič prišel zaradi ribolova. Bilo je leta 2010, ko je ribaril v okolici Bleda in obšel Ljubljano. Ko je bil drugič v Sloveniji, je obiskal tudi glavno mesto in si obljubil, da bo naslednjič tu nastopal. »Ko sem prišel tretjič v Slovenijo, sem prišel zaradi ribolova in glasbe. Dobro se je izšlo,« je zadovoljno prikimal 68-letni Američan.
Glasba, zlasti bluz, je njegova ljubezen od najstniških let, ko je začel igrati najprej saksofon in nato kitaro. Toda to je pravzaprav njegov hobi, po poklicu je zdravnik, ginekolog, ki je imel svojo prakso na Floridi in je »na svet pomagal 2000 otrokom«, a se je nazadnje zapletel v škandal. Ta ga je stal kariere in denarja, zapustila ga je žena in dobil je vzdevek Botox Bandit (pacientom je dajal botoks, ki ga oblasti niso odobrile). »Naposled sem vse pustil za sabo in na novo zaživel v Izraelu.«
Zdaj mu pravijo Blues Doc. Zaradi srčnega napada, katerega posledice še vedno čuti, se je invalidsko upokojil, začel prostovoljno delati in igrati na ulici. »Obožujem nastope na ulici. Rešili so me,« je sklenil z mirnim glasom in se vrnil na svoj prostor. V Ljubljani bo do sredine septembra.
Za rezervoar bencina
Bistveno krajši je bil postanek v mestu za mlada Poljaka, 23-letno Anno Cierpizs in 25-letnega Kacperja Szpota. »Včeraj sva obiskala Maribor, danes sva v Ljubljani, jutri bova v Piranu,« je naštevala Anna mesta in hkrati prizorišča koncertov. Njuna zvrst nekoliko izstopa iz povprečne poulične ponudbe, igrata namreč baročno glasbo. To tudi študirata na Poljskem in tako na poti še malo vadita.
Javno vajo so imeli tudi trije mladi glasbeniki na Čevljarskem mostu. Lenart De Bock je igral saksofon, Jernej Vindšnurer kontrabas, Jakob Žerdin bobne. Jazzovska glasba, ravno dovolj oddaljena od drugih prizorišč, je ustvarjala razpoloženje, ki se mu je bilo nemogoče izogniti. Poslušalci so od glasbenikov, več kot očitno veščih inštrumentov, ohranjali spoštljivo razdaljo in se zadovoljno prepustili koncertu. Precej so jih že imeli letos, vsaj ducat. »No, samo ta teden smo jih imeli pet,« je preštel Jernej, bodoči študent akademije za glasbo v Gradcu, ravno tako kot Lenart. Jakob se bo izpopolnjeval na ljubljanskem konservatoriju za glasbo. Zakaj nastopajo na ulici? »Zakaj ne? Če ravno znaš igrati, imaš nekaj volje in tako ali tako moraš vaditi?« je vprašanje vrnil Jakob. Oprema je bila že skoraj pospravljena, le zaslužek je bilo še treba razdeliti. »Za kakšna dva rezervoarja bencina se nabere, morda tri,« so preračunali. Lani so morali nekaj prisluženega odmakniti za globo, ker so imeli ojačevalec za električno kitaro. Zdaj nastopajo brez takih pomagal, od mestnih oblasti pa bi si želeli, da bi poskrbele za večjo kakovost tovrstnih glasbenih nastopov, podobno kot v drugih večjih mestih v tujini, kjer za poulične umetnike pripravljajo celo avdicije.
Zoran in Pupa
Ljubljani je zaprisežen v Puli rojeni poulični glasbenik Zoran Mošić. Daleč, daleč je za naju pomlad ... so bili toni, ki jih je izvabljal iz saksofona, njegovega prvega zaščitnega znaka. Drugi je psička Pupa. Saksofon je začel igrati pri 16. letih (ko je že končal srednjo glasbeno šolo za klarinet), psičko ima šele poldrugo leto, a se je že tako privadila nastopov, da saksofonu rada pritegne s tuljenjem. Njegov poulični koncert se je ravno končal, čistil je saksofon in opisoval prigode iz svojega bogatega življenjepisa, ko je pristopil mladenič. »Oprostite, ali ste končali? Lahko zdaj midva nastopava na tem mestu?« je vljudno vprašal. Zoran je fantu, ki je do takrat ob dekletu s kitaro prepeval nedaleč stran, brez oklevanja odstopil prostor in še par kovancev. »Aleks in Maša,« sta se predstavila mlada glasbenika, ki sta tokrat šele drugič nastopila na ulici, to je bilo njuno poletno delo. Zoran, poulični glasbenik z večletnimi izkušnjami, je medtem spet vzel saksofon, razprl kovček in ga položil ob njunega. Nastal je trio – dokler ni zatulila še Pupa.