Sedemnajst let je minilo od prvega protestnega shoda, s katerim je takratna »sekcija urada za intervencije Buzi« želela javnost opozoriti na naraščajočo nestrpnost do drugačnih ter diskriminatorni odnos slovenske družbe do manjšin. Julija leta 2001 so se tako protestniki – potem ko se je na priložnostnem odru pred Škucem zvrstilo nekaj govornikov – opremljeni s transparenti, prvič odpravili skozi staro mesto do Magistrata. Takratni shod je izzvalo sistematično kršenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki se je kazalo v odklonilnem odnosu do samskih žensk, lezbijk, gejev, hendikepiranih, tujcev, prebežnikov in subkultur, nad katerimi je policija sistematično izvajala represijo. Povod za protestno manifestacijo, predhodnico današnje paradne povorke, ki so jo poimenovali Obvoznica proti nestrpnosti – Pohod proti homofobiji, je bil dogodek v takratnem gostinskem lokalu Kafe Galerija na Mestnem trgu, kjer so pesniku in gejevskemu aktivistu Branetu Mozetiču in njegovemu kanadskemu gostu, priznanemu pesniku Jean-Paulu Daoustu, prepovedali vstop. Ko sta želela vstopiti v lokal, jima je redar pri vratih rekel, »naj se že navadita, da lokal ni za take«. V znamenje protesta proti grobi spolni diskriminaciji, ki sta jo izkusila poeta, so dva petka zapored pripravili akcijo večernega pitja mineralne vode na letnem vrtu omenjenega lokala, čemur je sledil še protestni shod, saj se mestne oblasti na incident v lokalu niso odzvale.
Nekoč in danes
Organizirano gibanje LGBT se je v Sloveniji začelo že v osemdesetih letih, natančneje leta 1984, ko je bil decembra prvi ustanovni sestanek sekcije Magnus, ki je delovala znotraj takratnega foruma Študentskega kulturno-umetniškega centra (Škuc) in je bila tudi prva gejevska organizacija v takratnih socialističnih državah. Takrat je bila pomemben del združevanja LGBT tudi klubska scena, saj se je tedanji disko FV vsako soboto prelevil v Magnus Gay Club, ki je bil edino organizirano družabno življenje gejev v tistih časih. Kasneje se je oblikovala še feministična iniciativa Lilit, znotraj katere se je leta 1987 oblikovala lezbična sekcija LL.In kako je danes? Najnovejša raziskava Vsakdanje življenje mladih LGBTIQ+ -oseb, ki sta jo med 16 in 30 let starimi LGBTIQ+ osebami leta 2017 izvedli Nina Perger, sociologinja in socialna pedagoginja ter članica društva Parada ponosa, in Simona Muršec, predsednica društva, je pokazala, da se skoraj polovica vprašanih na ulici včasih ali pogosto boji za svojo varnost, enako se dobra tretjina vprašanih počuti v barih, restavracijah in trgovinah, vsaka četrta LGBTIQ+ -oseba na javnih dogodkih ter vsaka sedma na prireditvah in dogodkih. Dobra tretjina mladih poroča o različnih vrstah posrednega oziroma neposrednega verbalnega nadlegovanja in groženj v javnih prostorih, kot so zdravstveni domovi, vsaka deseta LGBTIQ+ oseba pa se je v interakciji z državnimi uradi že bala za svojo varnost. Ena oseba je poročala tudi o tem, da ji je ginekologinja zaradi spolne usmerjenosti celo zavrnila pregled.