»Franja je dokaz, česa so sposobni ljudje, če stopijo skupaj«

Petinsedemdeset let mineva, odkar so 23. decembra leta 1943 lesene barake, skrite v težko dostopni soteski Pasice na Cerkljanskem, sprejele prvih sedem ranjencev, od rojstva bolnice Franja. To je bil začetek zgodbe o neprekosljivem pogumu, vdanosti, srčnosti, pripravljenosti pomagati sočloveku. Po kapitulaciji Italije je dr. Viktor Volčjak na pobudo cerkljanskega domačina Janeza Peternelja s skupino borcev začel graditi bolnišnico v Dolenjih Novakih. Na koncu je na dnu globeli ob potoku Čerinščica stalo 14 lesenih barak in več pomožnih objektov.

V centralnem oddelku se je zdravilo 578 težjih ranjencev, v desetih zunanjih oddelkih pa še okoli tristo lažjih. Ker krogle niso izbirale po narodnosti, imenu, višini in barvi las, je bila temu primerno pisana paleta mož, ki so se zdravili v bolnici – poleg Slovencev, pripadnikov narodov iz republik nekdanje Jugoslavije in Sovjetske zveze so bili med njimi tudi Francozi, Poljaki, Italijani ter po dva Avstrijca in Američana.

Prava uganka je, kako da Nemci Franje niso nikoli odkrili, čeprav so bili dvakrat povsem blizu. Odgovore kaže iskati v že omenjeni požrtvovalnosti, pogumu in narodni zavesti. Domačini so bili namreč ključni za to, da je izjemen obrambni sistem v soteski Pasice dobro deloval. »Lokalno prebivalstvo je bilo tako zelo pomembno, da brez njih bolnice, pa to ne velja samo za Franjo, temveč za vse partizanske bolnišnice med drugo svetovno vojno, ne bi mogle delovati. Osebje in ranjenci so bili, kar zadeva oskrbo, pač odvisni od različnih terenskih organizacij. Domačini so bili poleg tega pomembni zaradi javk oziroma zbirnih točk,« pravi vodja Cerkljanskega muzeja Milojka Magajne.



»Pri nas so bile to kmetije v bližini, na primer na Logu ali pod Nivčem. Ne predstavljam si, da bi bolnica lahko delovala brez teh ljudi, saj vsak dan nahraniti 150 ust nikakor ni bilo preprosto. Pa ni bila pomembna samo hrana, partizani so pri domačinih našli tudi prostor, kjer so se lahko zbirali.«

Samo ozek krog ljudi je vedel, kje stoji bolnica. Strogo so varovali dostopno pot, ponekod niso smeli kuriti, drugje ne glasno govoriti. V votlinah v visokih stenah soteske so uredili bunkerje, od koder so nadzirali položaje. Sistem je deloval brezhibno, kolikor v času krvave morije seveda lahko govorimo o popolnosti.

Zgodbe za osebje, ranjence in zanamce

Ogromno zgodb je zapisanih o tem, kar se je dogajalo med vojno, kako so zdravili ranjence, kaj vse so občutili in doživeli. O odnosih in že tolikokrat omenjenem zaupanju, ki je bil pravzaprav srčika vsega, kar se je dogajalo v Franji, pri čemer imamo v mislih tako bolnico kot zdravnico, po kateri nosi ime. V knjigi Pisma sinu je Franja Bojc Bidovec zapisala, da so nam »v resnično pomoč v življenju lahko le ljudje, ki jim zaupamo, dragi sin. Zame je bil tak doktor Viktor Volčjak,« je z nekaj besedami povzela bistvo odnosa, ki sta ga imela glavna zdravnika v Franji.

Levji delež pri zbiranju pričevanj, osebnih zgodb, podatkov, tudi fotografij, pisem in medicinskih kartotek so opravili že na začetku osemdesetih, ob 40. obletnici odprtja partizanske bolnice Franja. »Ob tej priložnosti smo v Mestnem muzeju Idrija sklenili izdati zbornik. Pridobili smo natančne sezname osebja, ranjencev, zbrali ogromno medicinske dokumentacije, listkov, ki jih je osebje Franje položilo poleg mrtvih, da bi jih po koncu vojne lahko prepoznali. Pa pesmi bolničarke Pavle Lebanove,« pripoveduje Samo Bevk, ki je do leta 1987 vodil cerkljanski oddelek muzeja.



V arhivu v Ljubljani je Bevk med drugim izbrskal dokumente o sodnem procesu, ki sta ga morala prestati dr. Volčjak in dr. Bojc Bidovčeva. Zgodba se redko omenja, za kar sta najverjetneje »kriva« tudi glavna akterja, ki o tem dolgo nista želela govoriti. Julija 1944 so ju aretirali zaradi, kot so takrat navedli v politkomisarskem jeziku, »strokovnih napak, sabotaže, političnih nepravilnosti in karakternih slabosti«. Odločilna za umik obtožnice so bila mnenja najboljših slovenskih zdravnikov tistega časa. Po oprostilni sodbi se je Franja vrnila v Pasice, Volčjak pa je odšel urejat partizansko zdravstvo na desnem bregu Soče.

»Zakaj Volčjak o tem ni želel govoriti, mi ni znano, je pa dr. Franja ta proces prvič javno omenila v knjigi Pisma sinu. Očitno ji je zadeva ležala na duši in se je hotela izpovedati ter s tem najbolj jasno demantirala lažne obtožbe,« pravi Bevk.
Neprecenljiva pričanja, pomembna tudi za zanamce, so tako danes na voljo kot opomin na vse, kar so morali med drugo svetovno vojno prestajati bolničarji in drugo osebje, ranjenci in domačini.

Še danes simbol povezovanja in sodelovanja

Partizanska bolnica Franja je danes kulturni spomenik državnega pomena, vpisan na poskusni seznam svetovne dediščine pri Unescu. Zaradi svoje simbolne vrednosti in vloge v evropski zgodovini in kulturi je leta 2015 ponovno prejela znak evropske dediščine. »Franja na simbolni ravni govori o povezovanju in sodelovanju različnih skupin, narodov. Tu so bili ljudje z vseh koncev Evrope, povezani v skupnem boju proti fašizmu in nacizmu. Pri tem pa ne smemo pozabiti, za kaj je v prvi vrsti pravzaprav šlo – za prvi boj za osvoboditev,« poudarja Milojka Magajne.

»Tukajšnji prebivalci so toliko let živeli pod fašizmom, pod Italijo, to je bil povsem drugačen odnos. V boj so šli z željo po boljšem, svobodnejšem življenju. In Franja je dokaz, česa vsega so zmožni ljudje, če stopijo skupaj, če sodelujejo. Danes se nam to zdi nekaj samoumevnega, ker že toliko let živimo v miru.«

Tudi danes obstajajo vrednote, ki jih je treba venomer glasno spodbujati, širiti, nanje opozarjati. Bolnica Franja je dober primer takih vrednot in dokaz, da mir ni nekaj samoumevnega.

Ljubezenska zgodba sredi vojne vihre

»V bolnico greš, ker primanjkuje bolničark,« je Slavici Furlan dejal komandant, ko se je po sestrinem zgledu prostovoljno pridružila partizanom. Izkušenj ni imela, zato pa opravljen samarijanski tečaj. Dovolj za leto 1943, ko so krvavo potrebovali medicinsko osebje. Leta 1922 rojena Primorka je bila v bolnici Franja od njene ustanovitve do konca vojne; hranila je bolnike, jih previjala in jim pripravljala postelje, dajala zdravila ter pomagala pri zdravljenju.

Čeprav ji spomin danes že malce nagaja, se zadnja še živeča bolničarka iz Franje na svojem domu na Vogrskem, kjer nas sprejme, spomni dolge, kodraste brade dr. Viktorja Volčjaka. »Najprej se ni hotel obriti, potem pa je le ubogal in si pristrigel kocine,« se zasmeje 96-letnica.

Ko so zgradili barako v Davči, tako imenovani oddelek D, je tam postala vodja sanitete. Zdravnika v oddelku ni bilo, sama pa si je že nabrala precej izkušenj. Med najhujšo vojno vihro 20. stoletja je veliko, vse, temeljilo zgolj na zaupanju. Tudi zdravnica Franja, Furlanova jo danes opiše kot precej strogo in resno, se je oglasila le enkrat na mesec, da je preverila, ali vse poteka tako, kot je treba.

Ko so ranjenci in osebje v bolnici Franja izvedeli, da je vojne konec, so bili – razumljivo – presrečni. »S kamioni so nas odpeljali v Gorico, v vojaško bolnico. Po poti so ljudje mahali in vzklikali: Živeli partizani!«

Še pred tem pa – Rado

»Junija leta 1944 smo dobili obvestilo, da v Franjo prihaja sedem ranjencev. Eden od njih, Rado Furlan, je bil še posebej težko ranjen v roko in del noge. Ob sprejemu je zgolj povedal svoje ime, nato pa padel v nezavest. Ko je prišel k sebi, nas je nekaj mesecev, kolikor je bil na zdravljenju, vse zabaval s petjem. Smilil se mi je, ker ni imel mame,« materine spomine za mizo na Vogrskem prebira Milojka Furlan Kodermac.

Tudi sredi najhujše vojne vihre se lahko rodi ljubezenska zgodba. Rado Furlan je namreč osvojil Slavičino srce in po koncu vojne sta se poročila. Vojna za razplamtela čustva tako ni bila nobena ovira, se spominja Furlanova, ki je po vojni še nekaj časa delala v Gorici kot bolničarka. Še danes je ponosna na to, da je bila borka, o današnjem političnem dogajanju pa kljub visoki starosti ali morda prav zaradi vseh izkušenj, ki jih ji je življenje prineslo na pot, nima preveč dobrega mnenja.