Pogled na uro, ki ni opravljala svojega poslanstva, ni bil prav nič lep. Domačini (in prenekateri obiskovalci Idrije) so še danes navajeni, da namesto na telefon za točen čas pokukajo na grad. Grajsko uro je, kot je za Delo povedal kustos Mestnega muzeja Idrija Anton Zelenc, potrebno naviti vsaj enkrat na dan oziroma na 36 ur, sicer se zaustavi. To delo od ponedeljka do petka opravlja muzejski hišnik Stanislav Mavri, ob koncu tedna pa se po lesenih stopnicah visoko v grajski turn odpravi upokojeni rudar Aleksander Mohorič. Koliko je v Sloveniji grajskih ur, ki jih še vedno navijajo ročno, ni znano.
PREBERITE TUDI:
Četrt stoletja enak – in v tem je njegova lepota
Trasa nekdanje ozkotirne železnice čaka pohodnike
Četrt stoletja enak – in v tem je njegova lepota
Trasa nekdanje ozkotirne železnice čaka pohodnike
»Prve takšne ure na mehanski pogon, pri katerih zobniško predležje poganjajo uteži, so izdelali že v 14. stoletju. Galileo Galilei je uvedel nihalo, ki preprečuje, da bi mehanizem pobegnil in obenem zagotavljal enakomeren tek ure in natančnost ter uravnava zaskočno kolo in kotvico,« je pojasnil Anton Zelenc. Princip delovanja je tak, kot pri vsaki ročni uri, le da je grajska pač nekoliko večja. »Utež, ki poganja uro, prijemlje na obodu gredi tako, da skuša vrteti zaskočno kolo, njegovo vrtenje pa preprečuje kotvica.
»Ta je fiksno spojena z nihalom, ko se nihalo najbolj odkloni na eno ali drugo stran, kotvica spusti zaskočno kolo za en zob naprej. To sunkovito vrtenje se prek zobnikov prenaša na urne kazalce,« je pojasnil kustos. Da bi moglo nihalo nihati kljub tornim izgubam, ga urni pogon za en zob naprej sune vsakič, ko zaskočka spusti kolo.
Spomenik kulturne dediščine
Grajska ura ima tri navijalne valje oziroma bobne za vrv z utežjo – za četrturno bitje, za urni pogon in za bitje ob vsaki polni uri. Navijajo vsakega posebej. Mehanizem zahteva redno skrb, posodica z oljem je tako vedno pri roki, saj je zaradi vlage in poletne pripeke precej izpostavljen. Uro navijajo vsak dan, običajno zjutraj ali dopoldne. Mehanizem ima bogato zgodovino – leta 1893 ga je izdelala tovarna Ludwig Hainz iz Prage, ki je bila znana po izdelovanju stolpnih ur na cerkvah, gradovih, šolah in tovarniških zgradbah.
Kustos iz idrijskega muzeja je pojasnil, da je imela takratna uprava Rudnika živega srebra dobra priporočila za nakup pri praškem proizvajalcu. »Takšne ure so bile tedaj v uporabi po celi Evropi – na Dunaju, v Pragi, Budimpešti, Varšavi, Beogradu in Splitu, pa tudi nekaterih manjših mestih, kot so recimo Braunau, Bregenz, Plzen in Tabor,« je še dodal Anton Zelenc. Na vprašanje, kje v primeru okvare popravljajo uro, kustos odgovarja, da se sem in tja res zlomi kakšen zob na kolesu, na pomoč jim priskoči kakšen kovinar, sicer pa drugih težav z uro ni.
Čeprav dostop v grajski zvonik (za večino obiskovalcev) ni mogoč, pa bo ljubitelje zgodovine, čipk in rudnika z razstavami zagotovo navdušil obisk gradu Gewerkenegg, ki je bil leta 1986 razglašen za spomenik kulturne dediščine, 13 let kasneje pa postal spomenik državnega pomena.
Zgodbe o preteklosti Idrije in njenih prebivalcih, rudarjih in klekljaricah so s predmeti, fotografijami, z maketami, načrti in dokumenti predstavljene na štirih razstavah, dodajajo v muzeju: Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije; Po sledi Merkurja: Idrija-Almadén; Mejniki 20. stoletja in Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina.
Razstave na gradu:
Osrednja muzejska razstava Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije prikazuje 500-letni razvoj rudnika v podzemlju in hkratno rast mesta na površju.
Interaktivna razstava Po sledi Merkurja: Idrija-Almadén spregovori o razsežnostih dediščine živega srebra, o vlogi in pomenu živega srebra za svetovno zgodovino in razkrije usodo dveh največjih tovrstnih svetovnih rudnikov – Almadéna v Španiji in Idrije v Sloveniji, pa tudi usode ljudi, ki so delali v obeh rudnikih.
Stalna razstava Mejniki 20. stoletja zajema čas od prve svetovne vojne do rojstva samostojne Slovenije.
Razstava Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina predstavlja več kot 300-letno tradicijo izdelovanja klekljane idrijske čipke, katere ime je prepoznavno in uveljavljeno v širšem evropskem prostoru.
Poleg navedenih razstav je v muzeju na gradu Gewerkenegg na ogled Spominska soba pisatelja Franceta Bevka, kulturnega delavca, velikega borca za slovenski jezik in slovenski narod v najtežjih časih primorske zgodovine pod fašizmom in med drugo svetovno vojno.
Osrednja muzejska razstava Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije prikazuje 500-letni razvoj rudnika v podzemlju in hkratno rast mesta na površju.
Interaktivna razstava Po sledi Merkurja: Idrija-Almadén spregovori o razsežnostih dediščine živega srebra, o vlogi in pomenu živega srebra za svetovno zgodovino in razkrije usodo dveh največjih tovrstnih svetovnih rudnikov – Almadéna v Španiji in Idrije v Sloveniji, pa tudi usode ljudi, ki so delali v obeh rudnikih.
Stalna razstava Mejniki 20. stoletja zajema čas od prve svetovne vojne do rojstva samostojne Slovenije.
Razstava Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina predstavlja več kot 300-letno tradicijo izdelovanja klekljane idrijske čipke, katere ime je prepoznavno in uveljavljeno v širšem evropskem prostoru.
Poleg navedenih razstav je v muzeju na gradu Gewerkenegg na ogled Spominska soba pisatelja Franceta Bevka, kulturnega delavca, velikega borca za slovenski jezik in slovenski narod v najtežjih časih primorske zgodovine pod fašizmom in med drugo svetovno vojno.