»Leta 1968 smo imeli v Idriji rentgen, ki si ga niti država ni mogla privoščiti«

Živo srebro velja za eno najbolj nevarnih snovi v naravi, s katero lahko človek pride v stik. Rudarji, ki so v idrijskem rudniku stoletja odkopavali živosrebrovo rudo, so v zgodnejših letih mladi umirali za tuberkulozo in silikozo, visoka je bila tudi umrljivost za rakom in drugimi obolenji.

Dr. Alfred Bogomir Kobal je svojo zdravniško kariero posvetil posledicam, ki jih je na knapih pustilo dolgoletno odkopavanje živosrebrove rude. Pravi, da je bil rudnik za ljudi izrazito negativna zgodba, dokler niso v upravi začeli poslušati in upoštevati stroko.

Že na začetku svoje poklicne poti ste raziskovali zdravstvene težave, ki so jih rudarjem povzročali živo srebro, kremenov prah in ionizirano sevanje. Poklicna bolezen silikoza, ki je pustošila med rudarji, je bila pogosto smrtna.

V Idrijo sem kot zdravnik prišel leta 1964, pred mano je Obratno ambulanto rudnika živega srebra (RŽS), kakor se je takrat imenovala, vodil dr. Ivan Hribernik. On je vzel pod zdravniško lupo predvsem topilničarje, ki so bili najbolj izpostavljeni živemu srebru. Nato smo uvedli malce drugačen način dela. Pričeli smo kontrolirati, kako dolgo je lahko posameznik izpostavljen živemu srebru in na osnovi zdravniških pregledov, analize živega srebra v urinu, ki je dober kazalec trenutni izpostavljenosti, postavljali diagnoze. Na začetku smo imeli okrog 104 zastrupitve na leto, pretežno topilničarjev in delavcev, ki so delali na samorodnih deloviščih.

O kakšnih koncentracijah živega srebra govorimo?

V jami so bile koncentracije izjemno visoke, tudi po tri miligrame na kubični meter zraka. Človek je tam delal tri dni in se je že zastrupil. Zato smo morali poskrbeti za vrsto tehničnih izboljšav – vzpostavili smo ventilacijo, natančno raziskali, koliko časa je lahko rudar v jami in uvedli posebna zaščitna sredstva v obliki čelade. Na zadnji strani je imela majhen ventilator, ki je onesnažen zrak potegnil skozi cev, filter v čeladi pa je nase vezal živo srebro. Na take načine smo delavcem sploh lahko dovolili, da so kopali na samorodnih deloviščih.

Silikoza je bila zgolj ena od bolezni, s katerimi ste imeli opravka. Tu je bil še rak, pa žilne bolezni. Umrljivost med rudarji je bila visoka, to so bili mladi ljudje v zgodnjih ali poznih 40.

Pri knapih so se pojavljali predvsem znaki kronične zastrupitve z živim srebrom. Mož je začel slabo spati, ponoči se je zbujal, izjemno se je tresel. Vnele so se mu dlesni, zobje so se začeli majati, dobil je drisko. Sploh tresenje je bilo res izrazito, velikokrat niso mogli v roki držati niti kozarca vode. Ko je pričel jemati zdravila za odplavljanje živega srebra, se je stanje izboljšalo v približno pol leta.

Pred vašim prihodom se sistematično s tem pravzaprav ni nihče ukvarjal?

Prišel sem leta 1964, sistematično smo se začeli s to težavo ukvarjati tri leta kasneje. Potrebovali smo kar deset let, da se je število zastrupitev skrčilo na ničlo. Ljudi smo spremljali, analizirali njihov urin. Enkrat tedensko smo pregledali vse delavce, ki so bili na izkopih, kontrolirali izločanje živega srebra v urinu in poskušali uvesti nove metode. Kri je najhitreje pokazala, kakšne so koncentracije živega srebra v telesu, a rudarjev nismo mogli kar vsak dan pikati z iglo. Res pa smo izrazito dosledno kontrolirali čas izpostavljenost. Višja, kot je bila, manj časa je lahko dela v jami. Pri izpostavljenosti enemu miligramu na kubični meter je lahko delal tri ure in nič več.

Pa je bilo rudarje oziroma samo vodstvo RŽS težko prepričati, da je potrebno tej temi posvetiti več pozornosti?

Leta 1977 se je rudnik začasno ustavil zaradi nizke cene živega srebra. Ko so ponovno vzpostavili delo, so imeli premalo ljudi in visoko koncentracijo živega srebra. Nujno je bilo torej začeti sistematično delati na zaščiti in preventivi. Rudarji so na začetku z začudenjem sprejeli dejstvo, da morajo lulati v stekleničko, a ko so videli, da jim želimo zgolj dobro, se potem niso več upirali. Sem in tja so nehote storili tudi kakšno traparijo, kot na primer lulali prek prašnih prstov in tako v urin spravili živo srebro. Tudi vodstvo je imelo posluh za naše predloge. Imeli smo na primer star rentgen še iz 2. sv. vojne. Zato sva z dr. Hribernikom vztrajala, da rabimo novega. Po kakšnih treh letih smo ga tudi dobili, najbolj moderen rentgen za tisti čas, s katerim smo lahko na pljučih opazili prve minimalne depozicije.

Menda so vas zaradi rentgena klicali tudi z ministrstva za zdravje v takratni Jugoslaviji?

To je bilo leta 1968. Klicali so me z ministrstva za zdravje, kako to, da imamo tak rentgen. 'Rabili bi ga tudi mi na polikliniki,' so dejali. Odgovoril sem, da bi potem naši knapi morali hoditi na preglede v Ljubljano. 'Prav, bodo pa hodili,' so odgovorili. No, če je pa tako, se zmenite z lastnikom rentgena, sem jim odvrnil. Lastnik pa je bila seveda uprava rudnika. Rentgen je tako ostal v Idriji. Na ministrstvu so mislili, da smo ga kupili v zdravstvenem domu. Si predstavljate, takrat si država ni mogla privoščiti takšnega rentgena, mi pa smo ga imeli v Idriji! Kupili so tudi napravo za pregled sluha, ki je tudi niso imeli ravno povsod. Sam sem se na podiplomskem študiju izobraževal v Zagrebu in videl, kaj se da storiti.

Delo ste izjemno dobro organizirali in bili pravzaprav pionirji na področju preventive in zaščite rudarjev, zgled tudi za ostale države po Evropi in svetu.

Na posameznih obratih smo imeli kartoteke vseh rudarjev. Tam je bila vzpostavljena ambulanta, delovodje so vodili statistiko koncentracije živega srebra in čas izpostavljenosti posameznega knapa. Ko je dosegel določeno število točk po naši merilni lestvici, ni smel več v jamo in tega so se vsi strogo držali. Res smo orali ledino. Vedeli smo, da se po svetu veliko uporablja biološki monitoring. Mi smo iskali načine monitoringa za živo srebro. Ta snov deluje na centralni živčni sistem, prizadene pa tudi ledvice. Tam se začnejo torej prve spremembe in ker se hg večinoma izloča prek ledvic, smo opravljali preiskave urina. Iskali smo kazalce, ki bi nam dali čim več. Izračunali smo, da je razpolovna doba izločanja približno tri mesece. Če je bila koncentracija živega srebra v urinu visoka, je moral človek pustiti delo, pa če je imel kakšne bolezenske znake ali pa ne. Od tega nismo odstopali. Nekateri so namreč dobro prenašali povišane koncentracije in sploh niso kazali znakov.

Od česa je bilo odvisno, ali je določen knap torej povišane koncentracije živega srebra v telesu dobro prenašal?

Živo srebro v organizmu ima neko posebno lastnost. V celicah je snov, ki se imenuje glutation in veže hg ter ga aktivira, transportira ven iz celice. Če se pojavi motnja v sintezi glutationa, se živo srebro kopiči v celicah. Nekateri rudarji, ki so prišli na novo, so že po dveh, treh dneh kazali znake zastrupitve. Takih nisem pustil v jamo. A ljudje, ki so se rodili v Idriji in okolici, so bili očitno bolj odporni na živo srebro. Kot bi za to poskrbela neka naravna selekcija.

Bolezni so se skozi desetletja, stoletja kljub temu spreminjale. Najprej je bila tu tuberkuloza, potem je smrt sejala silikoza, rak ste tudi sami že omenili …

Rudarji so bili v jami izpostavljeni živemu srebru, kremenovemu prahu in radonu. Mednarodna organizacija za raziskavo raka je nas in še tri rudnike (rusko Nikitovko, španski Almaden in italijanski Monte Amiato) povabila k študiji. Raziskovali smo umrljivost rudarjev med letoma 1945 in 1995. Po vojni je bila eden glavnih težav tuberkuloza. Takrat zanjo še ni bilo ustreznih zdravil. Ko so uvedli streptomicin, je bila stvar rešena. Potem je bila tu silikoza. Možje, stari 45, 5o let so umirali zaradi zaprašenosti pljuč. Problematično je bilo tudi kajenje, ki je bilo razširjeno med rudarji. Tisti, ki so popili veliko alkohola, so bili še sploh bolj občutljivi. Največ je bilo raka na jetrih, tudi umrljivost za rakom na pljučih je bila visoka v primerjavi z drugimi. Raka na možganih je bilo malo. Kar me je presenetilo, je bilo število samomorov v Idriji v primerjavi z drugimi.

Delo v rudniku torej ni puščalo le fizičnih posledic na zdravju knapov, pač pa tudi psihične. Koliko je bilo depresije, če ste morda raziskovali tudi to, in ali so bili knapi, pregovorno trdni, kleni možje, pripravljeni razgaljati svojo duševno stisko tujcu?

Osebnostna struktura je bila po večletnem delu v rudniku seveda spremenjena. Pri tem je bilo pomembno tudi, koliko je bilo zraven alkohola. Več alkohola, več psihičnih motenj. V 40 letih je bilo pri nas 40 samomorov. Nekateri so se obesili, eden se je celo vrgel v jamo. Na ostale rudarje to seveda ni dobro vplivalo. Je pa vprašanje, ali smo ob omenjenih štirih rudnikih pri tem izstopali le mi, v katoliški Italiji in Španiji lahko le smrti pač niso vodili kot samomorov.

Pa je imela uprava rudnika zaradi tega težave pri pridobivanju kadra?

Zelo zgodaj, da. Zato je bil rudnik tudi prisiljen nekaj narediti. Dobro plačati delavce, jim omogočiti čim boljše delovne pogoje. Knapi so bili v jami tudi le tri ure, če je bila koncentracija visoka. Pri tem je uprava omogočila rudniško godbo, ki je skrajšala delovni čas na šest ur, saj so bile vaje pogosto. Zato so knapi radi hodili k »pleh bandi«.

Živo srebro velja za eno najbolj nevarnih snovi v naravi, s katero lahko človek pride v stik. Kako ste kot Idrijčan, domačin, znanec in prijatelj nekaterih rudarjev, doživljali bližino rudnika? Ne zgolj kot zdravnik, kot človek.

Kot otrok oziroma mladenič sem opazoval te moške v gostilnah, na veselicah, ko so peli in se veselili. Potem sem se začel ukvarjati z glasbo, ki jo je podpiral rudnik, vse mi je bilo super. Ker nisem bil nikoli v jami. Ko pa sem postal zdravnik, hodil po hišah, videl te ljudi z ulice, kako umirajo, me je spreletelo. Da rudnik ni bil le pozitivna zgodba. Ko sem prvo leto tu delal kot zdravnik in so ljudje umirali, sem dejal dr. Hriberniku, da tu ne bom več ostal – če ne bom imel možnosti, da se izobražujem naprej in nekaj spremenim. Šel sem na Golnik in se priučil diagnostike, potem v Zagreb. Včasih so namreč ljudje prišli k zdravniku, sam pa sem to obrnil. Jaz sem začel hoditi k njim, jaz sem jih hotel videti. V topilnico sem hodil enkrat na teden, na jamo ob 11.00, da sem ulovil obe izmeni. Od začetka sem jih le pregledoval, potem zahteval urin. Ugotovili smo tudi, da ženske veliko zbolevajo za rakom na dojkah in pljučih. Včasih so bile doma, potem pa so tudi same začele delati v tovarnah, ki so tudi bile vse prej kot nedolžne. Uporabljale so precej kancerogenih organskih topil.

S posledicami 500-letnega rudarjenja in škodljivimi vplivi, ki obremenjujejo okolje in povečujejo zdravstveno tveganje, ste se ukvarjali več kot pol stoletja. Zelo kritični ste bili tudi do slabe sanacije okolja in odnosa do rudarjev po zapiranju.

Enostavno so pozabili na knape. Zaprli so rudnik in za njih je bila stvar opravljena. Pa bi morali te ljudi kljub vsemu še spremljati. Ali imajo silikozo, koliko je okolje še onesnaženo. To jih ni zanimalo. Žgalniški ostanki so bili na primer deponirani po vsej Idriji. Občina bi morala to upoštevati, ko se izdajajo dovoljenja za gradnje hiš. V Furlaniji ne moreš graditi hiše, če nima dveh plošč. A to danes nikogar ne zanima, tudi tistih ne, ki se ukvarjajo z zgodovino rudnika, zato se tudi sam raje se posvečam drugim stvarem, avtizmu.

Kje je v vsem tem potem imela mesto glasba? Trombonist ste bili, potovali z zasedbami po vsej Evropi, v Rusiji jedli kaviar. Kako sta lahko dve tako različni stvari, kot sta znanost oziroma medicina in na drugi strani umetnost, tako močno prisotni v življenju nekega posameznika?

V Ljubljani sem kot fant srečal idrijsko klapo, Ludvika Čibeja in ostale, ki so me zvabili k orkestru. Precej smo igrali po tujini, bili navezani eden na drugega. Za nas je bilo nepredstavljivo, ko so nam v Parizu znosili na mize polne pladnje hrane. Glasba je bila ta drugi pol, obdržala me je tu, v Idriji. Po zaslugi godbe sem ostal, ko sem bil ravno v letih, ko bi sicer lahko odšel kam drugam. Čeprav je bil rudnik za ljudi izrazito negativna zgodba, zaradi bolezni in ostalega, pa je njegov dober del rudarska godba. Med knapi je bilo ogromno violinistov, kitaristov. Ljudje so pač morali imeti nekaj, s čimer so iz sebe spravili stres. Poskušali dvigniti kakovost življenja.