Tiskane izdaje
Pred tremi leti, ko je Madžarska predsedovala EU, je bila sprejeta tako imenovana Budimpeštanska deklaracija, s katero so se njeni podpisniki zavzeli za to, da je treba spodbujanje in podporo talentom na ravni EU združiti v enotno mrežo. Nato je novembra predlani skupina evropskih poslancev – med njimi je imela pomembno vlogo tudi naša poslanka Mojca Kleva – poskušala doseči, da bi ta parlament sprejel deklaracijo o omenjeni vseevropski podpori evropskim talentom, žal pa ta deklaracija ni dobila dovolj velike podpore. A omenjena prizadevanja se še naprej izvajajo. Predvidoma jim bo nov zagon dala tudi mednarodna konferenca, poimenovana Za evropsko mrežo podpore talentov, ki bo na začetku letošnjega maja v Budimpešti.
Dokler pa takšna prizadevanja ne bodo dala otipljivih rezultatov, bo skrb za nadarjene v Evropi še naprej v glavnem prepuščena prizadevanjem na nacionalnih ravneh. Ponekod, denimo v sosednji Madžarski in večini najrazvitejših evropskih držav, so že ustvarili učinkovite nacionalne mreže podpore. Drugod imajo sicer tudi svoje modele podpore, vendar so ti premalo učinkoviti.
O razmerah v Sloveniji smo se pred kratkim pogovarjali na Pedagoški fakulteti (PeF) Univerze v Ljubljani (UL), kjer se je na posvetu o prepoznavanju nadarjenih zbralo okrog 80 strokovnjakov, predvsem psihologov in drugih svetovalnih delavcev, ki se na naših šolah ukvarjajo z nadarjenimi. Tam so sprejeli tudi veliko predlogov, kako izboljšati metode omenjenega prepoznavanja in dela z nadarjenimi.
Med drugim so predlagali »natančnejši premislek o veljavnosti kriterijev za prepoznavanje« in »spodbujanje pozitivne motivirajoče klime na šolah in širše v družbi o pomenu prilagojenega vzgojno-izobraževalnega dela z nadarjenimi« ter »preseganje stereotipov o nadarjenosti oziroma značilnostih nadarjenih učencev in dijakov in dela z njimi«.
Načelna podpora,
»Pri nas je še vedno uveljavljeno, da se nadarjene učence enači z učenci s posebnimi potrebami. Dejansko pa so nadarjeni tisti, ki imajo dodatne potrebe. Oni ne potrebujejo pomoč, temveč podporo in v tem se tudi najbolj razlikujejo od učencev, ki potrebujejo različne oblike pomoči. Problem pa je, da so naše šole in družba v celoti bolj usmerjene k dajanju pomoči kot k spodbujanju talentov. Zato bi potrebovali strategijo, dokler pa je nimamo, svoje nadarjene bolj ali manj zanemarjamo, kljub sistemu prepoznavanja in načelni skrbi zanje. Svoje študente, ki hodijo na šolsko prakso vedno vprašam, ali so jih učitelji kdaj pozvali, da se posebej ukvarjajo s kakšnim nadarjenim učencem. Niti enkrat še nisem dobila pritrdilnega odgovora.«
Očitno je to, za kar se zavzemajo na tem in podobnih posvetih daleč od obstoječe šolske prakse. Kako na večini slovenskih osnovnih in srednjih šol trenutno dojemajo delo z nadarjenimi lahko sklepamo le na podlagi dosedanjih redkih in ne dovolj celovitih raziskav. Naša kratka anketa nekaterih udeležencev omenjenega posveta pa je pokazala, da osnovne šole skrb za razvoj nadarjenih dojemajo podobno kot skrb za številne druge skupine – otroke z učnimi težavami, otroke s posebnimi potrebami, Rome, tujce itd. Nihče nam ni dejal, da je na njihovi šoli podpora nadarjenim prednostna naloga.
Nadarjeni učitelji
»Nekatere nadarjene, ki so bili prej iz različnih področij prezrti, odkrijemo šele na gimnaziji. Sicer pa na naši šoli organiziramo tudi tabore za nadarjene in se trudimo, da vsi razvijejo svoje potenciale. To sicer od naših učiteljev in svetovalcev zahteva nekaj dodatnega truda, vendar se zato nihče ne pritožuje. Gotovo je res, da z nadarjenimi dobro delajo samo tisti, ki sami sodijo med nadarjene, zato bi morali visoko sposobne dijake motivirati za delo v pedagoških poklicih. Za večino teh je zdaj to šele druga ali tretja študijska izbira.«
»Glavni problem našega dela z nadarjenimi je to, da imamo sicer dobro postavljen sistem, a zdaj dela vsakdo po svoje, morali bi se bolj povezati in upoštevati dobre prakse, za to pa se mora najprej odločiti vlada,« nam je dejal Mirt Nagy, nekdanji dolgoletni nacionalni koordinator Zoisovega štipendiranja, ki ne skriva svojega razočaranja, da »pri nas kljub danim pobudam še vedno ne vemo, kaj bi s talenti«. Treba je omeniti, da so za Zoisove štipendiste dolga leta obstajali tudi posebni tabori, kjer so lahko razvijali tudi svoje različne talente, toda te tabore so ob zadnji prenovi Zoisovih štipendij – pravkar se pripravlja nova – ukinili. Res nenavadno, da se naša država tako rada loteva varčevanja prav na račun podpore nadarjenim. Le za njihovo zgodnje prepoznavanje, ki pa samo po sebi ne prinaša konkretnih koristi ne nadarjenim ne družbi, namenja razmeroma veliko denarja.
Prednost spodbudnega okolja
Na posvetu smo srečali tudi Evelino Eulderink, študentko z nizozemske univerze Radboud, ki je na PeF UL na trimesečni študijski izmenjavi, med katero pripravlja diplomsko delo na temo dela z nadarjenimi, ker se namerava usmeriti v delo z nadarjenimi. V pogovoru nam je razkrila tudi svojo izkušnjo: »Mojo nadarjenost so prepoznali učitelji v osnovni šoli in nato tudi učitelji na srednji šoli ter vsi ti so me tudi spodbujali, da razvijam vse svoje talente. Menim, da sem imela srečo, ker sem se lahko izobraževala v tako spodbudnem okolju, in to nameravam tudi sama omogočiti nadarjenim učencem.«
