Pred mestno hišo in po okoliških ulicah se je namreč trlo Rimljanov, ki so prišli odigrat že 11. Rimske igre. Velika večina med njimi je domačinov, večinoma združenih v Društvu Poetovio LXIX, ki neguje, proučuje in predstavlja rimski čas na tukajšnjih tleh. Clasus je predsednik društva že od vsega začetka, je glavno organizacijsko kolo vztrajno nastajajočega rimskega spektakla, ki je že v enem samem desetletju od skromnih začetkov prerasel v povorko kakšnih tisoč sodelujočih v rimskih kostumih in oblačilih. Obujanje rimskega časa, ki je v južnem in srednjem delu Evrope sicer zelo popularno, zdaj na Ptuj že privablja skupine iz petih ali šestih sosednjih držav. Poleg njih je prireditev spodbudila tudi okoliške kraje, da so v predstavitvi rimskega časa našli svoje mesto in svojo vlogo. Eni so vinogradniki, drugi lovci, pa zeliščarice, lončarji in drugi obrtniki, imajo skupino vestalk, ki vsako leto medse sprejme še eno mladenko ... Ta rimska družba se je razbohotila na vsa tista področja, ki jih je nekoč zares imela in potrebovala.
Rimski tabor
Zgodovinska osnova vsega tega dogajanja pa je seveda najprej zgodovinsko zelo pomemben tabor rimske legije Gemine XIII na desnem bregu Drave tik pred današnjim grajskih gričem in pred mestom. Tam so Rimljani postavili most preko reke, da so lažje prodirali na vzhod v Panonsko nižino, njihova osvajanja pa je varovala tu nastanjena legija. Kmalu zatem se je v njenem zavetju na drugi strani reke, stisnjeno med grajski grič in hribček Panoramo razvijalo civilno mesto. To se je lahko še bolj razbohotilo, ko se je meja imperija pomikala proti Budimu in je ta predel postal zelo varen pred nenadnimi vpadi in napadi barbarov z vzhoda. Toda takrat se je legija že umaknila in sicer ob Donavo na območje današnjega Dunaja. Zato marsikateri Ptujčan ponosno pove, da je pravzaprav rimski Ptuj ustanovil Dunaj.
Zgodovinsko zasedanje
Rimljani so na območje Ptuja prišli že v prvih letih našega štetja in če bi veljale enake ure za vse rimske naselbine na slovenskih tleh, bi najbrž Ptuj vsaj istočasno z Ljubljano, če ne že prej, moral proslavljati dvatisočletnico. Toda tu so Ptujčani zvesti zapisanim dokumentom in poudarjajo, da je Poetoviona prvič bila omenjena v zgodovinskem delu Tacita šele leta 69 in to letnico jemljejo za dokazani rojstni datum mesta. A takrat je v njem, prav tako dokazano, taborilo že deset tisoč legionarjev pod pogumnim poveljnikom Marcusom Antoniusom Primusom in meja imperija je bila že daleč na vzhodu; po rimski cesti proti Savariji in nazaj so že drdrale rimske četverovprege.
Po njej so omenjenega leta tudi prispeli vojskovodje še drugih legij iz vzhodnega dela imperija in se zbrali na posebnem posvetu na Ptuju. Vsem je bilo dovolj politične nestabilnosti v Rimu, saj so ga tisto leto vodili že trije cesarji, pa notranjega miru še vedno ni bilo. Vsak od njih je imel svoje zaveznike in notranji boji enih proti drugim so imperij zelo slabili, zato se je bilo treba modro odločati, kako to preseči in kdo bi to lahko storil. Le nekaj časa pred Poetoviono so vzhodne legije v Aleksandriji zagovarjale, da je za to najprimernejši Vespazijan in se odločile, da krenejo proti Rimu in mu tam zagotovijo pot do prestola. Ta je bil prazen, saj je poprejšnji cesar Oton naredil samomor, ko so njegovo vojsko porazile germanske legije.
Posvet legionarjev na Ptuju se je odločil podpreti Vespazijana, saj je ta bil tudi rodovno povezan s Poetoviono. Poveljnik Primus je po odločitvi zbora zanj zbral vojsko in krenil proti Rimu ter tja prispel prej kot vojska z vzhodnih sredozemskih obal. Odigrali so zgodovinsko zelo pomembno vlogo, saj je Vespazijan kot četrti cesar v tistem letu imperij umiril, naredil red, reformiral finance in vladal kar celo desetletje, kar potrjuje, da je bila odločitev v Aleksandriji in v Poetovioni prava. Bil je deveti rimski cesar po vrsti in eden redkih, ki ga s prestola niso vrgli, umorili ali prisilili v samomor, ampak je umrl naravne smrti, prestol pa je za njim zasedel njegov sin. O njegovem času v Rimu še danes veličastno priča Kolosej, ena od mnogih zgradb, ki jih je dal postaviti med svojim vladanjem.
Ptuj se pripravlja na 1950-letnico
Letošnje XI. rimske igre so tako v resnici uvod v proslavljanje 1950-letnice mesta v prihodnjem letu. Občinska oblast je že imenovala posebno komisijo, ki bo praznovanje pripravila, Ptujčani pa upajo, da bo imelo vsaj nekaj tistega sijaja in pomena, kot ga je imelo praznovanje pred pol stoletja. Vrnitev v leto štirih cesarjev torej nestrpno pričakujejo vsi, posebej še tisti, ki jih odevanje rimskih tunik in prevzemanje vlog iz rimskega časa vrača že celo desetletje v rimsko povorko po mestu.
Društvo Poetovio LXIX blizu mesta, streljaj na obronke Slovenskih goric, že nekaj let ureja in dograjuje svoj rimski tabor. Replike rimskih peči, stebrov, zaščitnih palisad, pa urjenje rimskih legionarjev, priprava rimskih jedi, celo rimski otroški tabor in še kaj drugega omogoča obiskovalcem čedalje podrobneje in globje podoživljati rimski čas. Andrej Klasinc je jasen: »Rimske igre so festival resničnih zgodovinskih dogodkov in ne karneval. Predstavljajo vse sloje rimske družbe in pomen takratnega mesta Poetovio in okolice. V rimskem času so nastajali mejniki naše civilizacije, pred njimi je bilo barbarstvo. Rim je začel uvajati red in disciplino.«
Simbolno je cesarsko vlogo na ptujskih igrah prevzel že upokojeni arheolog Ivan Tušek - Pajo. Mož, ki je v svojem raziskovalnem delu iz zemlje izgrebel na stotine in tisoče dokazov o rimskem času na Ptuju in v okolici, ki je dodobra proučil ustroj rimske vojske in o vseh legijah, legionarjih in vojskovodjih spisal pregledno temeljno delo, kakršnega s(m)o dolgo čakali in ki pomaga razumeti zapleteni vojaški ustroj v za takratni čas nepredstavljivo velikanskem imperiju. Cesar je danes pred mestno hišo objemal legionarje Gemine XIII, kakor bi se jim po tolikih stoletjih zahvaljeval za neomajno podporo in pot na rimski prestol