Žalostne počitnice za Gozdno šolo

Športna unija Slovenije brez vizije: Območja kampa ob reki nočejo prodati, kaj bo tam in predvsem kdaj, pa tudi ne vedo.

Objavljeno
27. junij 2018 10.00
Posodobljeno
28. junij 2018 10.23
Kamp je na izjemni lokaciji na desnem bregu Savinje, a v Športni uniji Slovenije, ki je njegova lastnica že od osamosvojitve, ne vedo, kaj bi z njim naredili, zato večino časa prazen sameva. FOTO: Špela Kuralt
Mozirje – Ko je tako imenovana Gozdna šola ob Savinji pred tremi leti po več kot desetletju spet gostila otroški živžav, so Mozirjani upali, da bo kamp zaživel. A Gozdna šola je živela vsega nekaj tednov, od takrat pa kamp, za katerega lastnica Športna unija Slovenije (ŠUS) ne ve natančno, kaj bi z njim počela, spet sameva. Povpraševanje po turistični ponudbi te vrste ob Savinji so medtem nekateri že izkoristili.

Območje kampa Gozdna šola je bilo najprej v lasti sokolske organizacije, po nacionalizaciji ga je dobil Partizan, po osamosvojitvi pa Športna unija Slovenije, je zgodovino povzel mozirski župan Ivan Suhoveršnik. Lokacija na desnem bregu Savinje je izjemna, zato zanimanja za območje nikoli ni manjkalo. Suhoveršnik priznava, da ga je želela kupiti tudi občina: »Glede tega smo iz športne unije dobili odločni ne. Za kamp se je zanimal tudi Premogovnik Velenje, ko so še bili močni, da bi ga združili s ponudbo z Golt. Do dogovora s ŠUS nikoli ni prišlo. Zdaj pa tam v resnici ni ničesar. Lep prostor je povsem neizkoriščen.«

Vendarle pa je športna unija, ki združuje skoraj 180 športnih društev in zvez, iskala rešitve za svojo nepremičnino. In pred tremi leti so kamp oddali družbi Višinski, d. o. o., Toma Drolca. Takrat se je zdelo, da bo kamp, v katerem so zrasle lesene hišice, vendarle zaživel. Drolec pravi, da je vanj prišel z veseljem: »Prostor je fenomenalen. Sem pa bil bolj ali manj prepuščen samemu sebi, iz ŠUS so mi rekli, naj v kamp vlagam. Vendar si nisem predstavljal, da bi morali vložiti tako veliko, da bi kamp sploh zaživel.«

image
V kampu bi morali urediti vodovod, kanalizacijo oziroma malo čistilno napravo, močnejšo elektriko. FOTO: Špela Kuralt


Poleti je tako gostil otroke in mlade iz nekaterih klubov, ki so člani ŠUS, pa tudi otroke iz socialno šibkejših družin. Drolec je uradno še vedno najemnik, vendar se iz kampa poslavlja, saj prihodkov zaradi zelo kratke sezone in zgolj netržnih programov praktično ni.

Prihaja nov kamp

Sosed Jernej Planovšek, ki ureja svoj kamp v neposredni bližini, se ne boji, da ta ne bi živel. Tudi on se je sprva zanimal za nakup Gozdne šole: »Lokacija je bomba. Ampak rekli so mi, da to ni njihova politika, da bodo to zemljišče obdržali. Sem jim pa ponudil, da bi skupaj pripravili občinski podrobni prostorski načrt (OPPN), vendar niso izkazali interesa. ŠUS ima preveč 'komand'. Zdaj ga pač delam sam, za svoje zemljišče. Upam, da bom imel vse papirje urejene prihodnje leto spomladi.«

OPPN je podlaga za vse, kar se bo na parcelah v prihodnje dogajalo. Glede na to, da v Gozdni šoli trenutno ni vode, da je elektrika prešibka, tudi kanalizacije ni, bi bilo treba v območje še veliko vložiti. Kot je povedal generalni sekretar ŠUS Janez Ovsenik, bodo letos za kamp namenili do 50.000 evrov. Gozdne šole ne nameravajo prodati: »Poleg Porentovega doma v Kranjski Gori in Ilirije v Ljubljani je to ena od naših prioritet glede dolgoročnega lastništva. Ali bo ŠUS tudi investitor, pa še ne vemo.«

image
Kamp je idealen za športno preživljanje počitnic. FOTO: Špela Kuralt


Na vprašanje, zakaj se niso odločili za pripravo OPPN, Ovsenik odgovarja, da so šele decembra lani izvedeli, da ga ni: »OPPN pomeni, da imaš načrt, tega pa še nimamo. Planovšek je en sam, in ko se odloči, lahko takoj nekaj izpelje, pri nas se moramo vse dogovoriti na organih. Mislim pa, da bi občina morala videti tudi svoje priložnosti in pomagati.« A Suhoveršnik pravi, da vodovoda občina vsekakor sama ne bo napeljala do Gozdne šole in da pripravljajo projekt za kohezijska sredstva.

image
Mozirski župan Ivan Suhoveršnik si želi, da bi Gozdna šola končno zaživela. FOTO: Špela Kuralt


Župan poudarja, da je ključen OPPN: »Tega pripravi lastnik, občinski svet pa ga sprejme. Ampak dejstvo je, da to traja vsaj sedem mesecev! Zato me pri vsem skupaj najbolj moti splošna neodzivnost ŠUS.«

Zamujene priložnosti?

Medtem ko smo se v Mozirju pogovarjali z županom in si ogledovali Gozdno šolo, so v Kampu Menina v sosednji občini Rečica ob Savinji gostili množico otrok s slovenske obale, ki so bili v šoli v naravi. Prav Kamp Menina Suhoveršnik označuje kot primer dobre prakse, ki bi ga želel videti tudi v Gozdni šoli. Prav tam je lastnik in vodja Kampa Menina Jure Kolenc začel: »Tam sem se kalil, v devetdesetih letih sem tam pripravil dva študentska internacionalna tabora (ŠIT). Dejstvo pa je, da že dvajset let ne vedo, kaj bi s tem kampom počeli. Več let sem jih prosil, da bi mi ga dali v najem, zanimal sem se tudi za nakup. Ker ga niso hoteli prodati, sem se odločil za drugo lokacijo. Bi pa tam lahko imeli šole v naravi, lahko bi uredili center šolskih in obšolskih dejavnosti. Savinjska dolina je namreč edino območje, ki ga sploh nima!«

image
Vsi vpleteni, torej tako Športna unija Slovenije kot tudi občina, si želijo, da bi kamp spet zaživel, a očitno bo do takrat še kar nekaj Savinje preteklo. FOTO: Špela Kuralt


V ŠUS česa takega (za zdaj) niso omenili. Ovsenik sicer pravi, da ostajajo usmerjeni v netržne dejavnosti: »Tržne dejavnosti letos v Gozdni šoli zagotovo ne bo, kasneje morda.« Priznava, da je ŠUS v preteklosti storila nekaj napak: »Ni učinkovito gospodarila z nepremičnim premoženjem, ki je bilo tudi tudi vir špekulacij, upam, da smo zdaj to rešili.«

»Zaradi našega dela je Gozdna šola postala zanimiva«
 
Po objavi članka se je oglasila predsednica društva Pustolovci Liljana Križan. Pravi, da so društvo ustanovili leta 2012, da bi upravljali z Gozdno šolo, kjer so želeli pripravljati tabore za socialno šibke. Niso bili najemnik kampa, tako niso plačevali najemnine. Tabora niso pripravili nobenega, kot pravi Križanova, so imeli namreč ogromno dela samo s čiščenjem: »Ko smo prišli, je bil kamp v grozljivem stanju, vse je bilo zaraščeno. Tri leta smo čistili tako okolico kot tudi objekte, ki tam že stojijo. V kuhinji je bilo za pet centimetrov na debelo iztrebkov miši in polhov.« Kot člani Športne unije Slovenije so pri izbiri najemnika podprli Drolca, se spominja: »Dogovorjeno je bilo, da bomo sodelovali, ampak se to ni zgodilo. Žalostno je, da smo vse tako počistili in uredili, da je kamp postal zanimiv za občino, ŠUS, najemnike, zdaj pa se nihče na nas niti ne spomni. Zaradi našega dela je Gozdna šola postala zanimiva.«