Strahovi

Kljub trmastemu vztrajanju šolskega ministra, da je zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Zofvi) dober in da stoodstotno financiranje zasebnih šol ni sporno, je Milan Zver poslance koalicije pozval, naj glasujejo proti zakonu. In zakon je, na željo vlade, padel.

Objavljeno
20. november 2007 21.30
Aleš Čakš, novinar notranjepolitične redakcije Dela in urednik Globusa znanje
Kljub trmastemu vztrajanju šolskega ministra, da je zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Zofvi) dober in da stoodstotno financiranje zasebnih šol ni sporno, je Milan Zver poslance koalicije pozval, naj glasujejo proti zakonu. In zakon je, na željo vlade, padel.

Več kot očitno je, da se je vlada ustrašila napovedanega referenduma opozicije, če bi bil Zofvi po vetu državnega sveta znova sprejet. Veto je opozicijo, ki je več mesecev opozarjala na nesprejemljive rešitve zakona, predvsem na stoodstotno financiranje zasebnih šol in združevanje šol v centre, še bolj prepričal, da Zofvi ni primeren in domišljen zakon, hkrati pa je svoje prepričanje v zakon še bolj zagovarjal šolski minister, ki je gladko odpravil več kot 75.000 podpisov v podporo javnemu šolstvu in argumentirana opozorila širše strokovne javnosti.

A sta si vlada oziroma šolski minister, bolj ali manj nepričakovano, čez noč premislila. »Grožnja« referenduma je bila premočna. Si je vlada premislila, ker smo v Delu na tem mestu prejšnji teden opozarjali, naj umakne sporni zakon in da bo šolski minister Zver prvi, ki bi se mu »zgodil« referendum. Kakor koli, vlada je popustila in se pri tako občutljivem predlogu zakona, kot je financiranje zasebnih katoliških šol, odločila za razumno ravnanje. Za to dejanje jo je pohvalila tudi opozicija, ki je pri pripravi novega predloga zakona, brez členov o stoodstotnem financiranju zasebnih šol ter združevanju vrtcev in šol v šolske centre, pripravljena konstruktivno pomagati.

Vprašanje pa je, kako bo to sploh lahko naredila, glede na to, da je vlada, spet presenetljivo, na dopisni seji »popravila« zakon, iz njega črtala sporna člena in ga poslala v obravnavo v državni zbor po skrajšanem postopku. Pri čem naj zdaj opozicija in socialni partnerji konstruktivno sodelujejo? Je predlagatelj zakona pozabil, da sta poleg spornih členov kočljiva vsaj še zmanjševanje pristojnosti strokovnega sveta za splošno izobraževanje, financiranje na dijaka ...

Je mar mogoče, da je vlada le za hip ravnala razumsko, da bi nekaj ur pozneje spet pozabila na vse dogovore in razlaganja o usklajevanju s socialnimi partnerji?