Zdaj gre zares

Država je vse bliže resnemu socialnemu konfliktu. Če je bil nedavni protest več sto sindikalistov pred poslopjem vlade, uperjen proti »brezglavi« privatizaciji državnih podjetij, le prvo in simbolično opozorilo, razmerja med socialnimi partnerji, predvsem vlado in sindikati, postajajo vse bolj napeta. V žarišču zapletenega prepleta interesov zaposlenih, ki jih zastopajo sindikati, delodajalcev in države, ki jo predstavlja vlada, sta predvsem nadaljnja varčevalna politika in privatizacija preostanka državnega premoženja.

Čeprav oba procesa spremlja ritualizirano protestiranje sindikatov, v ozadju pa so merjenja družbene moči med protagonisti, ki de iure in de facto vodijo to državo, lahko Slovenijo, če ne bo dogovora, zaradi varčevalne politike skoraj izključno pri plačah v javnem sektorju, že zgodaj v naslednjem letu doleti splošna stavka. Vse več je namreč indicev, da se vlada, če pogajanja s sindikati v kratkem ne bodo uspešna, pripravlja na intervencijski zakon, s katerim bi enostransko posegla v plače svojih zaposlenih. Da odgovor sindikatov, ki so se izkazali za močnejše in bolj trdožive institucije kot posamezne vlade, ne more izostati, je jasno; tudi zaradi družbenega prestiža.

V vladajoči koaliciji tli očiten spor pri vprašanju nadaljnje privatizacije. »Glede tega se bo lomila vlada,« je vse pogostejše sporočilo, ki prihaja iz koalicijske SD ter bo poleg legitimne zahteve po premišljeni in strateški privatizaciji, ki bi jo podprli celo sindikati, morala pojasniti interese svojih lobističnih ozadij. Podoben sum je utemeljen pri vse večji ihti, ki jo v privatizaciji zagovarja vladajoča SMC.

Vlada, pa tudi drugi socialni partnerji, bodo morali resno razmisliti o svojih naslednjih korakih. Daljše obdobje socialnega konflikta, ki grozi v primeru črnega scenarija, bi državo, ki si je komaj začela celiti krizne rane, spet pahnilo v nepredvidljivo ekonomsko nestabilnost. Glavni argument dela koalicije, da njeno privatizacijsko politiko pač določajo obljube Bruslju – pa še komu iz tujine –, ki jih je dala prejšnja vlada, ne vzdrži resne presoje v suvereni državi. Prav je, da se glede tega lomi vlada. Tudi glavni vzgib vladnega varčevanja so obljube Bruslju, ki je po zamenjavi komisarske ekipe v komisiji, sam napovedal drugačno ekonomsko politiko, zato je še bolj nerazumljivo, da Slovenija še naprej brezkompromisno sledi doktrinam, ki so bile na začetku krize utemeljene, pozneje pa so se izkazale za nevzdržne in uničujoče, Evropsko unijo pa so nevarno pahnile iz njenih političnih tečajev. O kolateralni škodi, ki bi nastala v primeru vse hujšega socialnega konflikta, morajo razmisliti tudi sindikati. Povedati je treba, da so se javni uslužbenci od začetka varčevanja leta 2009 odrekli precej več kot milijardi evrov, nekatere, predvsem uniformirane, poklicne skupine pa so zaradi nenehnih linearnih varčevalnih rezov zdrsnile blizu ali pa celo pod minimalno plačo. Radikalizacija pogajanj njihovih sindikatov z vlado pa, na žalost, ni namenjena le legitimni obrambi interesov svojih članov, ampak sledi tudi cilju razbitja enotnosti plačnega sistema. Ta je ostala skoraj edina svetla točka Virantove plačne reforme v vse bolj klavrnem javnem sektorju.