Nemara bodo glede števila sedežev, ki jih bodo zavzeli dosedanji kongresni opozicionalci, današnje volitve res prinesle kakšno zgodovinsko novost, a napovedani izidi prej napovedujejo običajni preobrat, ki v ZDA v sodobnem času doleti vsakega predsednika na polovici prvega, včasih pa tudi drugega mandata. Že takoj po drugi svetovni vojni se je takšno pomanjkanje navdušenja volivcev vladajoče stranke zgodilo demokratskemu predsedniku Harryju Trumanu, s podobnimi kongresnimi preobrati pa so se morali spoprijeti tudi Obamovi predhodniki Ronald Reagan, Bill Clinton in George Bush mlajši. Tako kot zdaj so tudi v njihovem času analitiki moževali, kako oblastne spremembe v kongresu napovedujejo, da jih volivci v drugo ne bodo več podprli. Vsi so si v naslednjih dveh letih opomogli in na predsedniških volitvah pometli s svojimi tekmeci. Zato se po pisanju nekaterih komentatorjev republikanci že pripravljajo, kako bi zaustavili razvpito Sarah Palin, da leta 2012 ne bi nastopila na predsedniških volitvah, saj bi njena skrajna stališča zgolj olajšala ponovno Obamovo zmago.
Letošnje vmesne volitve bodo zlasti pokazale nezadovoljstvo Američanov zaradi slabih gospodarskih razmer v državi in ogromne brezposelnosti. Čeprav so demokrati večino težav podedovali od neodgovornih republikanskih predhodnikov, ki so zaradi vojnih dogodivščin zadolževali državo, hkrati pa nižali davke, se tega po dveh letih od Obamovega prihoda na oblast nihče več ne spominja. Republikanci bodo svoje glasove dali opoziciji, številni razočarani demokrati bodo danes ostali doma, neodvisni pa bodo, kakor je že postalo običajno, spet glasovali proti tistim, ki so na oblasti.