Maska

Povsem razumljivo je, zakaj v Bruslju zatrjujejo, da so v roke državljanov dali močno odločevalsko orodje, leto 2013 pa celo poimenovali kot leto državljanov. Podpora evropski integraciji in njenim institucijam namreč še ni bila na tako nizki ravni, odkar merijo razpoloženje. Čeprav naj bi državljani s pomočjo novega mehanizma neposredno vplivali na pripravo politik EU, pa se zdi, da gre zgolj za utrjevanje obstoječega družbenega reda in razmerij moči znotraj njega.

Z evropsko državljansko pobudo lahko milijon državljanov evropsko komisijo pozove, da pripravi nov zakonodajni predlog. V dobrih dveh letih, odkar je na voljo, je na evropsko komisijo prispelo 46 tovrstnih pobud. Šest samo v prvem mesecu po njeni uvedbi. Kot kaže, državljane zanima soustvarjanje skupnih evropskih politik.
Da so s pobudo prvič v zgodovini demokracije državljani več držav skupaj dobili nadnacionalno pravico soodločanja, so ob sprejetju lizbonske pogodbe zapisali v evropskem ekonomsko-socialnem odboru. Tisti, ki so pobude vložili, pa opozarjajo, da so izjave o vplivanju zgolj pesek v oči. Državljanska pobuda evropske komisije namreč ne zavezuje k pripravi zakonov. Če se komisija odloči, da predložene pobude z najmanj milijonom podpisov ne bo upoštevala, tudi ni nikakršnih posledic.

Evropska komisija je tudi tista, ki odloči, pri katerih pobudah se bo začelo zbiranje podpisov in pri katerih ne. Doslej jih je tako že v začetku zavrnila slabo polovico. Pobuda, kot piše v uredbi, namreč ne sme biti »v očitnem nasprotju z vrednotami Unije«. Tako, denimo, ne more spremeniti dejstva, da je komisija zunaj volilnega sistema, kot tudi ni mogoče sprejeti pobude, ki bi bila v nasprotju z idejo tržnega gospodarstva.

Pobudniki opozarjajo, da so postopki zelo zahtevni. Kot pomembne ovire izpostavljajo pridobivanje finančnih sredstev, poznavanje evropskega prava in premalo časa za samo zbiranje podpisov - v dvanajstih mesecih jih morajo v vsaj sedmih članicah skupaj zbrati milijon. Glede na zahtevnost projekta se zato zna zgoditi, kot se kaže pri vseh treh doslej uspešnih pobudah, da bodo te postale orodje predvsem že organiziranih interesnih skupin, s čimer bo državljan zgolj - če sploh - posredno vplival na politični proces.

Čeprav naj bi se z uvajanjem tako imenovanih participativnih mehanizmov spreminjala obstoječa razmerja moči, pa se zdi, da se dogaja prav nasprotno. Kot opozarjajo avtorji knjige Participacija: nova tiranija, je koncept participacije pogosto zlorabljen, da nadomešča socialne pravice in skriva neenakosti ter postaja nova tiranija, zamaskirana prav z retoriko vključevanja in sodelovanja državljanov. Uvedba evropske državljanske pobude v Bruslju, ki je drugo največje lobistično središče sveta in kjer je lobiranja za finančno industrijo 60-krat več od sindikalnega, tako ni nič drugega kot maska. Maska, ki so si jo pred državljani nadeli nosilci politično-ekonomske moči zato, da se nič ne spremeni.