Umrl je mož, »brez katerega ne bi bilo osebnih računalnikov«

»Brez njega ne bi bilo osebnih računalnikov,« je ob smrti dolgoletnega prijatelja Paula Allena, ki je včeraj v 66. letu starosti umrl za posledicami krvnega raka, dejal Bill Gates. A čeprav se ob vseh hvalospevih, ki so jih Allenu namenili različni tehnološki veljaki, zdi, da je v življenju dosegel vse, je njegova zgodba dokaz, da denar ne more kupiti zadovoljstva ali docela pozdraviti ranjenega ponosa.

Allen, ki je v rodnem Seattlu umrl kot 44. najbogatejši zemljan z letošnje Forbesove lestvice s premoženjem, ocenjenim na 21,7 milijarde dolarjev, je starki s koso zrl v oči že leta 1982, ko je prvič zbolel za rakom.

Leto zatem je moral odstopiti s položaja izvršnega podpredsednika podjetja, ki ga je ustanovil skupaj z Billom Gatesom leta 1975 v Novi Mehiki oziroma. V drugem kontekstu: odstopil je le tri leta po tem, ko je IBM od Microsofta zahteval, da mu zagotovi operacijski sistem, in s tem pripomogel k veliki rasti tega podjetja – leta 1991 se je operacijski sistem Windows razširil na 93 odstotkov vseh osebnih računalnikov na svetu.

Odlično sta se dopolnjevala

Pot do tja je bila bliskovita, a tudi naporna. Ko sta začela, sta bila mlada, zelo mlada, Gates jih ni štel niti dvajset. »Zelo dobro sva se dopolnjevala,« je Allan nekoč dejal za Guardian. »Bila sva odlična programerja in navdušena nad idejo, da ustanoviva podjetje. Bila sva entuziasta, želela sva se naučiti vse, kar se je dalo. V prvih osmih letih je bila večina idej mojih, on pa jih je preizkušal in nato poskrbel, da so se najboljše uresničile. Prodaja in marketing sta ga zelo veselila«.



Čeprav mu je bilo takoj jasno, da je Gates genialec, za povrh še tekmovalen in vztrajen, si niti v najbolj divjih sanjah nista mogla predstavljati, kakšen dinamit imata pod prsti in pred očmi. »S podjetjem, ki bo nekoč zaposlovalo 35 ljudi, bova zelo uspešna,« sta razmišljala eno leto pred rojstvom Microsofta, za katerega danes dela 131 tisoč ljudi.

Če verjamemo zapisanemu v avtobiografiji Idea Man, ki jo je Allen izdal pred sedmimi leti, je bil prav on tisti, ki si je izmislil ime Microsoft; njegova je bila tudi ideja, kako računalnike narediti primerne za osebno rabo.



Treba je opozoriti, da je takšna interpretacija dejstev – Allen kot veliki vizionar, Gates pa spreten trgovec – zelo pristranska. Zato se je Guardianov novinar Ed Pilkington upravičeno vprašal, zakaj eden najbogatejših ljudi, ki je kasneje zaslovel tudi po svoji dobrodelnosti, koplje po svoji zgodovini. Ga moti Gatesova senca? Želi na silo spremeniti preteklost, ker je spoznal, da sedanjosti in prihodnosti ne more?

Brez otrok in žene, a s Hendrixovo kitaro

Pri tridesetih letih je bil zanj velik šok, ko se je moral soočiti s svojo lastno smrtnostjo. Zaželel si je delati stvari, ki jih dotlej še ni – in jih potem tudi res delal. Leta 1986 je s sestro Jody ustanovil investicijsko podjetje Vulcan in začel vlagati v medijske in komunikacijske družbe.

Kot prebivalec mesta, ki slovi po odličnih rokerjih (Jimi Hendrix, Nirvana, Pearl Jam ...), je bil tudi Allen glasbenik in velik podpornik umetnosti. Igral je električno kitaro in ustanovil glasbeni projekt Experience, posvečen zgodovini rock glasbe. Poleg tega je bil znan po svoji dobrodelnosti, financiral je jedrske raziskave, raziskave umetne inteligence, za znanstvene, kulturne in dobrodelne projekte pa je namenil več kot dve milijardi evrov.



To ne pomeni, da denarja ni razsipaval tudi zase. Poseben fetiš je imel na jahte, njegova Hobotnica (Octopus) je s 126 metri dolžine eno največjih tovrstnih plovil in ima dve pristajališči za helikopterje, povezana pa je tudi z dvema podmornicama. Na njej je gostil zvezdnike, kot sta Mick Jagger in Paul McCartney. Nikoli se ni poročil ali imel otrok, je pa imel v svoji zbirki kitar tisti beli stratocaster, na katerega je na Woodstocku igral Jimi Hendrix.

Odpuščanje, ne kuhanje zamer

A človeka, ki je slovel kot najbogatejši na svetu, ni mogel doseči. Že ob ustanovitvi podjetja sta zapisala, da se bo dobiček delil v razmerju 60 proti 40 v korist Gatesa. Allen je na to pristal, ker je takrat že dobival plačo, Gates pa se je šolal na Harvardu. Slednji je kasneje dosegel, da se je razlika še povečala (64 proti 36) – in to medtem, ko se je njegov kolega prvič boril z rakom. »Neverjetno, s tem je pokazal svoj pravi karakter, enkrat za vselej!« je bil besen Allen.

Kljub temu njuna zgodba govori bolj o odpuščanju kot o kuhanju zamer. Med skoraj desetletnim intenzivnim zdravljenjem je Gates večkrat obiskal bolnika. Tokrat ni spreminjal odstotkov, čeprav mu avtobiografija ni bila preveč všeč. »Z Billom sva bila vedno prijatelja, tudi skozi vzpone in padce, ki jih je bilo kar nekaj. Od leta 1982 je preteklo veliko vode,« je povedal mož, ki je v vsakem primeru eden najbolj zaslužnih, da je ta zapis nastal za računalniškim ekranom in ne za tipkarskim strojem.