4. maj, Tito in ujeta generacija

»Umrl je tovariš Tito.« S temi besedami je voditelj Tomaž Terček 4. maja 1980 prekinil program na nacionalni televiziji. Država je tistega nedeljskega poznega popoldneva, nekaj minut pred 19. uro, planila v jok. Od takrat nič več ni bilo enako. No. V resnici sama ne vem, ali se je čisto zares prav vse spremenilo (na bolje oziroma slabše).

Četrtega maja, ko je umrl jugoslovanski voditelj, sem imela vsega nekaj dni. Le iz pripovedi staršev in starih staršev lahko sklepam, kaj se je dogajalo v tednih po Titovi smrti. Menda je nono glasno jadikoval, da prihaja vojna, kar mamicam z novorojenčki (ni jih bilo malo, leta 1980 se je zgodil pravi baby boom) najbrž ni prineslo trdnega spanca.

Tisti 4. maj pred 40 leti je (bil) velika prelomnica, ki je spremenila tok zgodovine. Najbrž je s Titovo smrtjo tako kot z drugimi »usodnimi datumi«. Vsak odrasel človek ve, kje je bil na dan, ko je Tomaž Terček smrtno resno izpovedal »proglas centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije«.

A še danes, po vseh teh desetletjih, se mi zdi, da smo okrog te prelomnice rojene generacije »ujete«. Ujete med tistim »nekoč je bilo vse bolje« in današnjim »usoda je v vaših rokah«. Če se še tako trudimo odrivati stran zgodovino, nam jo vedno znova potiskajo v naročje politiki vseh barv in obeh polov. In bolj ko se otepamo in vpijemo, da bi radi »šli po svoje«, tesneje stiskajo okrog nas obroč, poln medsebojnih obtožb. Pljuvanje po vsem, kar ni »naše«, je naša realnost.

Najbolje bi storili, ne le generacija '80, pač pa tudi tiste pred in po njej, da bi z vso energijo in pametjo, kar ju premoremo, usmerili pogled v prihodnost. Čas namreč zapravljamo. Življenje mečemo stran. Odprimo zato končno oči in pojdimo po svoje.