Biti legenda

Bleda, močna luna se je pozibavala nad grajskim stolpom, na odru so slavili 75 let Big Banda RTV Slovenija. Na Kongresnem trgu je bilo občinstvo razdeljeno kot eurocrem, podobno kot ob nošenju zaščitnih mask in ob vseh poletnih prireditvah, ki jih je zaznamoval virus. Tisti v ogradi na več kot zgledni razdalji, na drugi strani pa telo ob telesu, kot spomin na koncertne čase, ki jih morda, vsaj uradno, še dolgo ne bo.

A tega smo se navadili, vse bolj razdeljen postaja nič kaj krasni novi svet. A če že maske razdružujejo, nas glasba še vedno poveže. Bil je večer nostalgije, starih dobrih popevk z besedili, za katere so si avtorji vzeli precej več kot pet minut, in zato še lahko sežejo do srca. Bil je večer glasbenih legend. Peščica jih je sedela v prvi vrsti, kamor tudi sodijo, dve sta znova stopili na oder in očarali. Pevca sta zažgala, kot zažge ogenj in kot je vroča ciganska kri.

Kaj je legenda, od kod preskok iz dobesednega v metaforično? Kako se konča debata o tem, kdo si zasluži biti legendaren? Po etimološkem slovarju je legenda poučna pripoved o življenju ali smrti svetnika, beseda v latinščini pa je prvotno pomenila nekaj, »kar je treba brati«. Nekaj je gotovo, mnoge sodobne legende nimajo nič skupnega s svetništvom. Prej nasprotno.
O slovenskem odnosu do legend je v knjigi Slovenologija razmišljal Noah Charney, ameriški pisatelj in predavatelj, ki je pri nas našel svoj dom. Ugotavlja, da je v (rumenih) medijih »vsakdo, ki je bil nekoč vsaj približno znan in je zdaj star več kot šestdeset let, opisan kot legenda«.

Morda bi morali ugovarjati, a včasih se v resnici ne strinjamo, kdo si zasluži ta tako legendarni naziv. Legenda ima neustavljivo energijo, s katero sije še dolgo potem, ko je ni več (na očeh javnosti). In zasije, ko se znova pojavi.
Gotovo so se tudi v tem nenavadnem poletju, ko smo hrepeneli po normalnosti, rojevale nove.