Hiša

Ko se zbudim – malo pred sedmo je –, so že na delovnem mestu, čez dobro uro delamo vsi. Med nami je deset in še nekaj metrov razdalje in svetlobna leta drugačnega poklicnega življenja.

Oni počasi končujejo fasado na krasni zasebni hiši, ki jo gradijo v soseski – še nekaj dni izpostavljanja vročemu soncu, pa bo morda konec zunanjih del –, jaz od jutra do jutra segam po prenosniku, da bi se v sveži senci, dokler je še, lotila naslednjega teksta ali bi dokončala, kar je napisati treba. Z nekaterimi med njimi, veliko jih je, si z glavo rahlo pomigamo v pozdrav, nekdo redno na glas zaželi spoštljiv dober dan ... – čeprav lahko gledajo zviška, z zidarskih odrov na vrt, preden se vsakdo od nas zapre v rutino lastnega dela.

Določa ga razdalja, odmik, jaz delam na daljavo, ker zaradi pandemije lahko, oni delajo morda daleč stran, ker najbrž morajo.



Njihov naglas – med sabo se usklajujejo, si hierarhično dajejo navodila – se mi zdi tuj, ni od tam, kjer smo. Lahko da so bolj z juga, kakor me moja rahlo pošvedrana tuja govorica izdaja, da sem bolj s severa. Jaz opravljam zanje nevidno in neslišno delo, z vedno novimi besednimi začetki in vselej samo črkovnimi konci, ki se, tak je žurnalistični perpetuum mobile, v resnici nikdar ne končajo, njihov precej glasnejši delovnik – črto potegnejo nekje ob petih popoldne, ko se razposajeno razidejo – pa vsak dan obrodi tudi zame vidne rezultate: v pričakovanju, da morda že kmalu odstrejo zaščitne zavese, razstavijo odre in se nam bo kakor v gledališču pred očmi razkrila privlačna scena novega dejanja. Predstavljam si, da bodo na hišo ponosni, čeprav so jo samo postavili.

Nekateri vrtimo besede, drugi obračajo zidake, a poetično je lahko oboje, kakor je včasih mukotrpno. Vsakdo zida, kar zna, sme, zmore ali mora. Še nikoli ni bilo drugače.