Izumi, ki so spremenili in zaznamovali svet

Zaradi pandemije koronavirusa je v vodo padla tudi letošnja svetovna razstava v Dubaju, prva v arabskem svetu. Najverjetneje jo bodo zamaknili za leto dni, predvidoma na oktober 2021. Tedaj bo minilo 170 let, odkar so v Londonu zaprli prvo svetovno razstavo v zgodovini. O njej je pisatelj Charles Dickens zapisal: »Ne rečem, da tukaj ni nič videti, tukaj je celo preveč videti!«

Odprli so jo 1. maja 1851 sredi razcveta britanskega imperija kraljice Viktorije, pobudo zanjo pa je dal kraljičin mož Albert, ki se je zanimal za trgovanje, industrijo, umetnost in znanost. Nad organizacijo sta bedela z izumiteljem Henryjem Colom, razstava, s katero so želeli okrepiti gospodarske vezi med narodi in kjer se je predstavilo 25 držav, pa je bila resen projekt.

Na natečaj za razstavišče v Hyde Parku je prispelo kar 250 predlogov, zmagala pa je Kristalna palača Josepha Paxtona, ki je postala arhitekturni biser svojega časa s še danes impresivnimi dimenzijami. V dolžino je merila 563 metrov, v širino 124, v višino pa 41 in je pokrivala kar 7,2 hektarja površin. V njej so prikazali več kot sto tisoč predmetov in čudes z vsega sveta, med njimi tudi slavni diamant Koh-i-Nur, danes kronski dragulj.



Najbolj impresiven del je bil posvečen tehničnemu napredku časa, opremi železnic v Veliki Britaniji in Nemčiji, parnim strojem in ameriški kmetijski mehanizaciji, ki je Evropa skorajda ni poznala. Na ogled so bili med drugim vulkanizirana guma ameriškega izumitelja Charlesa Goodyearja, tako imenovani dunajski stoli Thoneta in 1720-kilogramska jeklena palica nemške tovarne Krupp.

Razstavo je obiskalo kar šest milijonov obiskovalcev, med največjimi oboževalkami pa je bila sama kraljica, ki jo je menda obiskovala skoraj vsak dan. Tudi tisoči njenih podanikov, ki nikoli niso odšli daleč od doma, so tako v enem dnevu lahko »obredli« ves svet. Albert je zaslužek od razstave namenil gradnji znanstvenih in umetnostnih muzejev in šol v južnem Kensingtonu.

Današnji muzej Viktorije in Alberta, posvečen umetnosti in oblikovanju, je bil ustanovljen že leto po razstavi. Ko je bilo razstave konec, so Kristalno palačo prestavili v park Sydenham, kjer so jo uporabljali za razstave, športne dogodke in glasbene festivale, potem pa je sredi 30. let 20. stoletja neslavno pogorela.

Naša politična entiteta Avstro-Ogrska se je želela z razstavo vzpostaviti kot kozmopolitanska in močna igralka v mednarodnem poslu leta 1873. V dunajskem parku Prater so prvotno želeli ustvariti mednarodno mesto s številnimi nacionalnimi paviljoni, nazadnje je zmagala zamisel za glavno stavbo, njen okrogli paviljon je bil s premerom 110 metrov največji na svetu. Kot na prejšnjih izdajah so na vseh področjih izpostavljali stroje in tehnologijo, največje zanimivosti pa so ponujali oddelki za izobraževanje.



Dunajska razstava je bila prva, ki je ponudila prostor za mednarodna srečanja znanstvenikov. Prvič je sodelovala tudi Japonska, ki je prišla ne samo proučevat mnoge tehnološke in družbene dosežke Zahoda, ampak predstavit tudi sebe kot prihodnjo trgovsko in svetovno silo. Namesto tradicionalne umetnosti je razstavila sodobne izdelke, nad katerimi so se Evropejci navdušili, in japonizem je začel svoj pohod. Kljub naravnim nesrečam, ki so se dogodile v tistega pol leta – nepredvidena poplava reke Donave, epidemija kolere in zlom borze –, je bila dunajska razstava z več kot sedmimi milijoni obiskovalcev eden od vrhuncev dualistične monarhije, spodbudila je obnovo donavskega kanala in rekonstrukcijo starega dela mesta.
 

Elektrifikacija, podzemna železnica, znamenitosti ...

Prva svetovna razstava zunaj Evrope, v Philadelphii v ZDA leta 1876, ki je skušala pokazati na velik potencial Amerike, je le prinesla arhitekturno novost po zamislih arhitekta Hermana J. Schwarzmanna. Poleg petih dvoran po tematskih sklopih so dodali še skoraj dvesto paviljonov za ameriške države, tuje narode in zasebna podjetja, koncept, ki je aktualen še danes. Prikazali pa so med drugim telefon Alexandra Grahama Bella, telegraf Thomasa Edisona, Remingtonov pisalni stroj in Heinzev kečap.

Svetovne razstave so mestom prinesle elektrifikacijo, za njimi pa so za vedno ostale stavbe in ureditve, ki so danes znamenitosti. Barcelona, ki je expo prvič gostila leta 1888, je dobila javno osvetlitev dveh glavnih ulic La Ramble in Gran Vie, da so si obiskovalci lahko ogledovali mesto tudi ponoči, ostali so slavolok zmage – glavni vhod v sejmišče, spomenik Krištofu Kolumbu pa tudi neogotski grad treh zmajev, ki ga je Lluís Domènech i Montaner zasnoval kot restavracijo in kavarno za expo, danes pa je barcelonski zoološki muzej.



Ena od stavb, ki se jo največkrat omenja kot ostanek expa, četrtega v Parizu, je Eifflov stolp. Bruseljska razstava leta 1897 je po svetu razširila art nouveau in z geometrijskim slogom Paula Hankarja navdušila tudi Plečnikovega profesorja Otta Wagnerja, kar je pomembno vplivalo na dunajsko secesijo. Še danes ohranjeni paviljon Victorja Horte (in kiparja Jefa Lambeauxa) v parku Cinquantenaire pa je bila prva arhitektura mladega pionirja secesije.

Pariška razstava leta 1900 je mestu pustila največjo dediščino, med drugim prvo linijo podzemne železnice med Porte de Vincennes in Porte Maillot, most Alexandre III., današnji muzej lepih umetnosti Petit Palais in prestižno razstavišče Grand Palais. Na expu leta 1904 v St. Louisu v ZDA, ki je bil eden največjih v zgodovini in se ga je prvič udeležila Kitajska, so obiskovalci potrebovali kar teden dni, da so si ga ogledali. Na 500 hektarov velikem območju je zraslo 1500 stavb, uredili so 75 kilometrov pešpoti in železniških prog, ki so omogočale lažje premikanje obiskovalcev. Pozornost pa so jim kradli avtomobili, brezžična tehnologija in aeronavtika. Zelo priljubljen pa je bil telegrafski stolp očeta radia Leeja de Foresta, pred katerim so se obiskovalci drenjali, da bi poslali telegrafska sporočila v Chicago.
 

Razvoj človeštva

A to je zgodovina le prvega pol stoletja velikih razstav. Te so še nadaljnjih petdeset let, vse do sredine 20. stoletja, v središče postavljale tehnološke inovacije in materialni napredek, države zavojevalke pa so rade kazale eksotičnost kolonij in etnografske značilnosti tako imenovanih primitivnih ljudi, ki so bile velike atrakcije za razvedrilo. Po drugi svetovni vojni je čar materialnega napredka zamenjalo spodbujanje človeškega napredka in mednarodnega dialoga. Na tehnologijo pa se je po izkušnjah dveh velikih vojn gledalo kot na sredstvo za človekov razvoj.



Prelom je prinesel expo leta 1958 v Bruslju, ki je bil posvečen napredku in človeštvu, glavni paviljon in ikona Atomium, ki ga po dogodku niso nameravali ohraniti, pa je še eden od številnih primerov, ki so zaradi priljubljenosti ostali velika turistična znamenitost mesta. Mednarodni urad za razstave (Bureau International des Expositions, BIE) danes obiskovalce vabi še na specializirane velike razstave, hortikulturne expe in milanski Triennale. Tiste, ki jim popisana zgodovina vse od prve londonske razstave na spletni strani ne zadostuje, pa vabijo v muzej expa (World Expo Museum) v Šanghaj, kjer so expo gostili pred desetletjem.



Od leta 2000 je expo prevzel pomembno vlogo pri ozaveščanju o pomenu trajnostnega razvoja in reševanju ključnih izzivov časa. Zadnji expo leta 2015 v nam bližjem Milanu je bil posvečen izzivu prehranjevanja hitro rastočega planeta in je k sodelovanju pritegnil kar 140 držav in 21,5 milijona obiskovalcev. Slovenski paviljon, eden od 52 samostojnih, danes stoji ob Soboškem jezeru in predstavlja turistično ponudbo, tradicije in naravne danosti Pomurja.