Kamen nima skrbi

Ne spominjam se, ali sem bil tega dne živčna ali tesnobna, a sem se, takoj ko sem po telefonu slišala Matjažev glas, spomnila, kako je name vplival že takrat, ko sva se pred mnogo leti seznanila v Pekingu. Tokrat je bil najin pogovor zaznamovan z epidemijo. On je bil na severu Nove Zelandije. Jaz v 16. nadstropju stolpnice v Zagrebu.Jaz vsa na trnih in nestrpna. On umirjen in brez sleherne potrebe po tem, da bi s čimerkoli meril čas, razen s spoznanjem globine prav tega trenutka, v katerem se pogovarjava. Nenadoma je izginilo petnajst let, kolikor se nisva videla, pa tudi petnajst tisoč kilometrov, ki so naju tokrat delili. Klepetala ...