Marsikateri izdelki odgovarjajo tudi na novo virusno resničnost. V Centru za kreativnost so prepričani, da se bo oblikovanje v prihodnosti vrnilo k lokalnemu, rešitve pa bodo enostavne in večnamenske. »Okrepili bomo spretnosti, kot je gojenje lastne hrane, se naučili izdelovanja pohištva in reciklirali staro. Vrnili se bomo k obrtnemu izdelovanju in pozivali k oblikovanju digitalnega sveta po meri človeka. Iz mest se bomo vse pogosteje selili na podeželje,« so poudarili.
Izpostavljamo nekaj najzanimivejših projektov z razstave.
Kurnik, oblikovanje in produkcija Gašper Fabijan
Z naraščanjem pomena samooskrbe so se v zadnjih letih pojavili sodobnejši in po oblikah všečni kokošnjaki, tega, ki ga je zasnoval arhitekt Gašper Fabijan, pa razstava izpostavlja kot kurnik za arhitekturne navdušence. Prototip je zasnoval kot darilo za taščo pred štirimi leti. Znana dejstva – kokoši potrebujejo pašnik, dvignjeno varno nočno zavetišče ter gnezda za jajca – je pretvoril v leseno konstrukcijo v zlatem rezu, ki nosi kocko s stranico enega metra. V njej so gnezda, prostor za spanje in zalogovnik za vodo. Gnezda z jajci so za lastnika dosegljiva z zadnje strani. Perforacije na stropu gnezd, ki omogočajo prezračevanje, imajo vzorec naše galaksije, saj je po zgodbah starih verstev vesolje nastalo iz jajca, in spominjajo tudi na znamenite velikonočne vrhniške pirhe, pojasnjuje avtor.
Za razstavo je kokošnjaku dodal nekaj izboljšav. »S funkcionalnega vidika se je izkazal, popravil sem le višino palice, kjer spijo kokoši. Nova različica je v videzu naravnega lesa, prototip je bil pobarvan, sprednja vrata so zdaj pocinkana, izboljšali smo odpiranje lopute, kamor hodijo spat kokoši, zlato jajce pa je ulito iz brona in pozlačeno,« je naštel sogovornik elemente domovanja za štiri do pet kokoši. V enem je še nekaj simbolike. Kokoši lahko med pašo opazujejo zlato jajce, pritrjeno na kocko, z napisom v stari grščini »Bog vedno uporablja geometrijo«. Lastnik tako lahko upa, da bo zlato jajce navdihnilo katero od kokoši, da jih začne valiti tudi sama, se je poigral avtor.
Že prvi kurnik je želel postaviti na kolesa, a se premikanje kokošjega domovanja v praksi ni obneslo. »Kokoši popolnoma uničijo travo. Če bi hoteli prestavljati kurnik, bi ga moral na nekaj dni, kar pa je težko, saj ta na videz lahkoten objekt ni tako zelo lahek. Pri izvedbi obeh različic sem sodeloval z varovanci v lesni delavnici Centra za varstvo in delo Golovec, kar mi je bilo v veliko veselje, saj delajo s srcem,« je poudaril Fabijan.
Šotor Oli, oblikovanje in produkcija Veronika Rožmanc
Industrijska oblikovalka Veronika Rožmanc je po navdihu iz otroštva, ko se je najraje igrala skrivalnice, ter z mislijo na mlajšo sestrico, ki je ves čas risala po stenah njihove hiše, zasnovala otroško zavetišče Oli – šotor v obliki kita. Otroci ga lahko postavijo sami in tako krepijo motorične sposobnosti, rišejo po njegovih 'stenah', in ko skrivalnice niso več zanimive, šotorsko platno uporabljajo kot spalno vrečo, odejo ali podlago za ležanje v travi. V plavut je mogoče poriniti noge, v manjši plavutki pa skriti kakšne otroške dragocenosti, knjigo, barvice, igrače.
Oblika kita pa ima še en svoj zato. Oblikovalka je bila že v otroških letih okoljsko zavedna in je vse okoli sebe opozarjala na problem odpadne plastike, ki povzroča pogin rib in kitov v morjih in oceanih, začela je raziskovati, zakaj so kiti tako posebni …
Ugotovila je, da so zelo čustvena in srčna bitja. Vse to jo je zelo navdušilo, zato je šotor videti kot kit, saj ravno te lastnosti najbolj manjkajo sodobni družbi, poudarja tudi na svoji spletni strani.
Za zdaj, ko so količine še majhne, Olija izdeluje šivilja v bližnjih Rovtah pri Logatcu, ogrodje pa je sestavila iz delov pri več dobaviteljih, saj je želela polkrožno obliko tlorisa šotora. Vanj se lahko spravi cela družina. »Najtežje je bilo izbrati primerne tkanine, na katere se lahko riše in tudi briše ter da so še prijetne na otip. Želela sem si predvsem, da v šotoru ne bi bilo vroče in da bi imel čim več načinov uporabe,« je povedala.
S to podjetniško idejo se je uvrstila med deseterico najperspektivnejših mladih podjetnikov prve generacije štipendistov Fundacije za ustvarjalne mlade in prejela nagrado big see 2019 za produktno oblikovanje.
Eli, spletna asistentka za osebe z demenco, oblikovanje in produkcija Kofein dizajn
Vsak tretji starostnik ima težave z motnjami spomina. Oblikovalski studio Kofein, ki oblikuje blagovne znamke in digitalne rešitve ter se loteva tudi družbenih projektov, je še pred izkušnjo s socialno izolacijo starostnikov med koronavirusno epidemijo za tiste z demenco zasnoval spletno aplikacijo.
»Projekta smo se lotili v sodelovanju z društvom Spominčica in domovi za starejše konec prejšnjega leta, saj se je pokazalo, da imajo osebe z demenco ogromno časa in premalo socialnih stikov, kar pa je zelo velik problem. Glede na to, da vsi drugi tako zelo uporabljamo digitalne medije in vsebine ter se z njimi kratkočasimo, se nam je zdelo, da bi tudi njim lahko popestrili dan. Se pa sposobnosti oseb z demenco zelo razlikujejo,« je izhodišča opisala ustanoviteljica in kreativni vodja studia Kofein Zarja Vintar.
Tako so razvili aplikacijo, ki se lahko zbudi sama od sebe, predlaga neko vsebino, osebo na nekaj opomni, jo razveseli s fotografijami svojcev, jo z glasovnimi vmesniki nekaj vpraša ... Analitika programa omogoča, da se prilagaja potrebam uporabnika. Se pravi, če se pokaže, da oseba rada posluša glasbo, ji bo pogosteje ponudila glasbo, če rada gleda filme, filme in podobno.
Prototipe v domovih za starejše že preizkušajo in so po besedah sogovornice zelo pozitivni. Kot je še dodala, izkušnja iz epidemije na projekt vsebinsko ni vplivala, je pa izraziteje pokazala, kako zelo je potreben. V razvoju je še ena, preprostejša različica Eli, ki bo že vnaprej ponudila vsebino z zmanjšano možnostjo izbire. Ustvarjalci k projektu vabijo vse, ki bi jih zanimal.
Vinski studiolo Vulgaris, oblikovanje Nina Koželj, izdelovanje Manca Kemperl, Vulgaris Woodcut
Mizarka Manca Kemperl ter vizualna umetnica in kiparka Nina Koželj pod imenom Vulgaris Woodcut ustvarjata umetniške kose pohištva, vodilna nit pa je, kot sporoča že ime, prvinskost oziroma prvinski lesorez. »V ospredju so primarni nagoni, tako da kosi malo nagovarjajo, malo zapeljujejo in namigujejo,« izpostavlja Nina Koželj. Krasi pa jih ena najstarejših grafičnih tehnik – lesorez. Lastniku izbranega kosa pohištva vselej pripada še odtis na papirju.
Na razstavo sta poslali omarico za vino, vinske kozarce in z njimi povezane pripomočke Vinski studiolo Vulgaris, ki je nastala po navdihu iz renesanse, ko so premožni humanisti v svojih kabinetnih omar(ic)ah, studiolih, shranjevali dragocenosti. »Cela kolekcija pohištva je zasnovana kot umetniški objekt, kot skulptura, ki pa ima tudi namembnost. Zbiratelj knjig bo v njej hranil izbrane naslove, ljubitelj vin izbrane steklenice. In tako kot je pri vinu pomembno, iz kakšnega kozarca ga piješ, je za celostno doživetje žlahtne kapljice pomembno, iz kakšne omare vzameš to steklenico, kozarec,« je prepričana sogovornica.
V ta umetniški objekt je vštetih še več elementov, ki večajo njegovo dragocenost. Za svoje kose pohištva iščeta slovenski les, stare češnje na kmečkih dvoriščih, ga nato pošljeta v razrez in sušita v lastni sušilnici. Tudi vse naprej izdelata sami in kupita le kovinska vodila.
Preberite še:
Kolekcija slovenskih oblikovalcev
Kolekcija slovenskih oblikovalcev
»Veliko lažje bi bilo kupiti les, a v trgovinah imajo le tistega s plantaž, ki je hitro rastel in nima takih lastnosti. Biti mora češnjev les, ki je rasel kakšnih šestdeset let in pridobil gostoto in je zato primeren, da se vanj lepo rezlja,« je pojasnila.
Po njenih besedah se je prav v karanteni pokazalo, kako zelo je manjkala umetnost. Njima pa je manjkal tudi takšen vinski studiolo. Ko sta ugotovili, da je edini, ki ga premoreta, v MAO, sta zdaj v izdelavi še dva.