Kuža z moje avenije

Na moji aveniji vsak večer simpatičen haski tuli za zdrav­stvene delavce in druge junake, ki se spopadajo z morilsko pandemijo. Njegov gospodar ga okrog 19. ure, ko se hrupno poklonimo tistim, ki skrbijo za nas, priveže ob drevo pred trgovino, in ko vpijemo mi, zatuli tudi kosmatinec.

Tudi najbolj zaskrbljeni se nasmejijo in med tistimi, ki čakajo, da bo njihovo perilo v pralnici poleg trgovine oprano, ali na pico v bližnji piceriji, se vedno najde kdo, ki bi ga rad pobožal. Kuža se kot po ukazu prevrne na hrbet in uživa.

Nihče ne ve, kaj se v času zahrbtnega virusa dogaja v živalskih glavah. Se čudijo, da so newyorške ulice nenadoma prazne, da na običajno prometnih avenijah vlada tišina? Velikokrat so zunaj le pasji lastniki, štirinožci pač morajo na sprehod, virus gor ali dol. Si mislijo, da se je v normalnih časih najbolj živahna ameriška metropola spremenila v pasje mesto?



Iz londonskega živalskega vrta so poročali, da živali pogrešajo obiskovalce. Koze, ki jih je dovoljeno božati, okrog 10. ure še vedno čakajo pri vhodu, za ogradami so v pričakovanju gorile, ki so po pripovedovanju skrbnikov rade opazovale ljudi z barvitimi oblačili ali dojenčke. Vedno so se jim približale, kolikor so se lahko, in kukale v vozičke. Celo leve in tigre so tik pred odprtjem zalotili med pomikanjem na točke z boljšim razgledom.

Morda ljudje pripisujemo živalim lastne želje in morda je prelepi haski z naše avenije le razvajen kuža, ki niti četrt ure ne more čakati na gospodarja. A se vsi razveselimo, ko zatuli z nami.