Moški in riba

To je zgodba iz druge roke. O moškem omizju, ki si je v deset­letjih prijateljevanja povedalo že vse šale in jih nato še nekajkrat ponovilo. O omizju, ob katerem se lahko tudi molči, pa se člani nikoli ne naveličajo drug drugega. Samo medklic: zanimivo, kako moške zveze ponavljanje istih rutin ­poveže, zakonske pa razveže.

Nekega soparnega petkovega večera je četverica sklenila, da je treba presekati rutino. Ne še nocoj, ampak kmalu. Gremo v akcijo! Ker je bil namizni nogomet prihranjen za zimske večere, za šport z veliko začetnico pa je bila večina preveč ležernih genov, je bila odločitev na dlani: gremo na ribolov. Da bi zagotovo dosegli ­dober rezultat, so izbrali kar vikend paket.

Boljše polovice so molče in od strani opazovale priprave. To ni bil hec. Začele so se v torek. Najprej z ugotavljanjem, ali so rogovile, v katere bodo zataknili ribiške palice, prave velikosti in dovolj trpežne. Prvi sestanek udeležencev. V sredo so ugotav­ljali, ali so stoli za kampiranje še celi in ali bo senčnik zaščitil vsaj dva garaška ribiča. Sklican je bil drugi sestanek, le stoli so pomotoma ostali doma. Četrtek je bil dokaj miren, verjetno namenjen meditaciji. Na kupčku je pristala le spalka.

V petek pa je udaril vihar. Tretji pripravljalni sestanek se je končal okrog polnoči, naenkrat se je začelo muditi: kje je napihljiva blazina, kje je vendar tlačilka, kje so kakšne brisače? Ob pol dveh je končno zavladala tišina in zjutraj jih je odneslo proti ribniku v Tri krasne.

Prileti prva fotografija: riba, velika za nogo številka 40. Druga: velikost 42. Obe sta po predpisih romali nazaj v ribnik, in ker je bila zraven japonka, zagotovo vsaj o velikosti niso lagali. Sedem jih je zmagovalec potegnil ven.

Domov so se vrnili brez. Ne le zato, ker morajo ribe nazaj v vodo, najbrž tudi zato, ker imajo vsi ­štirje od vseh ribic najraje svinjsko.

»Dobri smo bili,« so sklenili. »Kdaj bomo ponovili?«