Nadzor

Zadnji teden je bil zelo zanimiv. Najbolj me je pritegnil upor Mariborčanov, ki so na mestno hišo stresli gnev zaradi novega sistema nadzora in kaznovanja prehitre vožnje v mestu.Kar je za prebivalce Slovenije novost, je za zahodne sosede že dolgo uveljavljena praksa, ki mestnim oblastem in upravljavcem sistemov že skoraj desetletje prinaša lepe evrske zneske.

Tudi Italijani so bili ob uvajanju sistema nezadovoljni in so javno protestirali. Bolj kot radarji so jih motili sistemi za nadzor vožnje v križišče pri rdeči luči na semaforju. Kaj hitro sta se namreč obe strani znašli v sivem polju. Ko so začeli množično postavljati sistem za nadzor vožnje v rdečo luč in so v nekaj mesecih v petih mestih izdali več kot 70.000 plačilnih nalogov za prekrške v vrednosti okrog 10 milijonov evrov, so javnost razburili novinarski članki, ki so razkrili, da čas delovanja rumene luči v zakonu ni natančno predpisan.

Kar nekaj je bilo upravičenih dvomov, da so nadzorne kamere in semaforje upravljala ista oziroma povezana podjetja in da so ob postavitvi nadzornih sistemov skrajšala čas delovanja rumene luči. V takšno past bi se vozniki seveda množično lovili. Kmalu se je pokazalo, da rumene luči na semaforjih res delujejo različno dolgo, od dveh do štirih sekund.

Mestne oblasti, ki so se volivcem dobrikale, so oznanile, da so trajanje rumene luči na semaforju podaljšale. Spet druge so na semaforje namestile zaslone z odštevanjem sekund do vključitve rdeče luči. Predvsem pa so se ljudje na nadzor sčasoma navadili in ga sprejeli. Najprej kot nujno zlo, nato pa vse bolj kot vsakdanjo zadevo, na katero je pač treba biti pozoren. Da je vsem zapletom navkljub sistem dvignil raven prometne varnosti, je bilo za tiste, ki so protestirali, in za tiste, ki so si z novim poslom odprli pot do razmeroma lahkega zaslužka, verjetno obrobnega pomena.

O protestu Mariborčanov sem veliko razmišljal za volanom dveh avtomobilov, s katerima se opravil precej obsežen preizkus sistemov zbiranja podatkov o delovanju motorja in vozila v celoti ter njihovega neposrednega prenosa v nadzorni center podjetja, ki se ukvarja s takšno dejavnostjo. Preizkušal sem namreč sistem, s katerim bi lahko natančno nadzirali porabo in izpuh avtomobilov v mestnem prometu. V avtomobilu so na priključek, kamor mojster v servisni delavnici priključi elektronsko napravo, s katero preveri delovanje sistemov, namestili črno škatlico s SIM-kartico in vgradili sledilno napravo.

Ko smo pozneje analizirali podatke, me je prešinilo, da gre za izjemno natančen zapis, kdaj, kako in kam sem se peljal. To je v bistvu avtomobilska črna skrinjica, okrog katere se že dolgo krešejo mnenja, ali jo je treba vpeljati v vsakdanjo rabo. Njeni podatki bi zelo olajšali analizo prometnih nesreč in iskanje krivcev, če pa bi jih namesto v zbirni center podjetja posredovali neposredno na policijo, bi bil nadzor prometa popoln. Vzpostaviti bi bilo treba samo še povezavo z bančnim računom, in ko bi zmanjkalo denarja in kazenskih točk, bi se motor avtomobila izključil in na plošči z merilniki bi se izpisalo »game over«.

Znanstvena fantastika? Ne. Sistem deluje brezhibno.