Nazaj v prihodnost

Zmerni optimizem predsednika vlade, češ da smo »letos gasili, prihodnje leto pa bomo lahko že sadili«, je bil že v času, ko je ta stavek izrekel, videti predvsem marketinška poteza. Od politike, ki napoveduje spremembe - in katere verodostojnost je, deloma zaradi dramatičnih okoliščin, deloma pa zaradi lastnih napak, hudo načeta - je smiselno pričakovati obljube, ki bi omejile črnogledost in strah pred prihodnostjo. Toda kasnejši dogodki so sporočilo premierove »novoletne poslanice« že postavili na glavo. Borut Pahor morda verjame, da bodo prihodnje leto razmere boljše kot letos, toda Janez Janša je bil v minulih dneh nedvoumen; najmočnejši del opozicije bo storil vse, da se to ne bo zgodilo. Drugače poziva na množične javne proteste pač ni mogoče razumeti.

Demonstracije so sicer razumljive, ko se na ulice odpravijo jezne delavke s 450 evri mesečne plače ali mladi z diplomo, a brez možnosti zaposlitve, manj pa, ko jih napove druga najmočnejša politična stranka s 23 poslanci. Stranka, ki je štiri leta preživela na oblasti in računa, da bo znova vladala v naslednjem manadatu. Toda ustavno pravico do javnih zborovanj imajo tudi politiki. Če bodo seveda razložili, zakaj natančno naj bi se - najbrž po naključju le nekaj mesecev pred lokalnimi volitvami -, zbralo, kot pravi Janša, 300.000 ljudi na Prešernovem trgu.

Eden ključnih razlogov, ki ga navaja, je sporno odlikovanje Tomaža Ertla. Četudi so potezo tudi v vladi sprejeli zadržano in z dvignjenimi obrvmi in četudi je na mestu resen pogovor o tem, kako in komu se v državi delijo zasluge in priznanja, je po dvajsetih letih od prelomnih dogodkov in v času, ko se državljani borijo za svoje službe in pokojnine, splošna mobilizacija civilne družbe zaradi enega spornega odlikovanja, malo verjetna. Zlasti zato, ker Janša danes ni oporečnik, ampak predsednik parlamentarne stranke, ki lahko v skladu z demokratičnimi pravili igre predlaga tudi razrešitev predsednika države. Če ima pri tem politične težave - potrebuje namreč podporo drugih opozicijskih strank in je pri tem očitno nima -, to zagotovo ne more biti utemljen razlog za ulično revolucijo. Predsednike in vlade ravno zaradi dosežkov slovenske pomladi zamenjujemo na volitvah.

Drugi točki Janševih protestov, zoper vladno gospodarsko politiko, bi zagotovo prisluhnile širše množice državljanov. Toda odpuščeni in obubožani delavci v resnici ne potrebujejo opozicije za izražanje svoje jeze. Nasprotno; vse slovenske politične stranke, tudi SDS, so ustvarjale Slovenijo, kakršno imamo danes. Če bo prihodnje leto spregovorila ulica, bo to protest proti nemoči in nesposobnosti slovenske politične elite v celoti. Kar bi moralo skrbeti Janšo skoraj toliko kot Pahorja.

In še; zborovanja bi bila, pravi Janša, upravičena tudi zaradi arbitražnega sporazuma o reševanju meje s Hrvaško. To bo v resnici eden preizkusnih kamnov vladne politike. Toda preden se množice odpravijo na Prešernov trg, bo referendum, na katerem bodo prav ti nezadovoljni državljani lahko povedali svoje mnenje, ki ga bo politika morala upoštevati. In še pred tem bodo o sporazumu odločali ustavni sodniki. Kot pravi Pahor; vesel božič vsem nasprotnikom arbitraže, vlada ima še nešteto možnosti, da ji na tej poti spodrsne. Javnih zborovanj pri tem sploh ne potrebuje.
Janša je vrnitev dogajanja iz konca osemdesetih prvič napovedal že spomladi. Čeprav ga celo tedanji politični sopotniki opozarjajo, da so se časi medtem spremenili, očitno misli resno. Kar sploh ni nujno slaba novica za stranke leve sredine. Če bo Janša grozil z izrednimi razmerami, bodo, kljub napakam, lahko še dolgo na oblasti.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela.