Nova Cukrarna: iz slovenske moderne v umetnost 21. stoletja

»Velika rafinerija sladkorja, ki je delovala ob pomoči tedaj najnovejše tehnologije, prvega parnega stroja, je bila podobnih razsežnosti, kot če bi danes na obrobju današnje Ljubljane zgradili tovarno baterij Tesla, ki bi v dolžino merila kakšne tri kilometre. Tako mogočna je bila v začetku 19. stoletja tovarna, ki jo poznamo pod imenom Cukrarna,« je primerjavo z današnjimi časi potegnil arhitekt Marko Studen, eden od avtorjev njene nove podobe in vodja ljubljanskega biroja Scapelab.

Impresivna velikost Cukrarne, ki so jo arhitekti Scapelaba zaslutili med snovanjem idejne rešitve, se bo v vsej svoji razsežnosti pokazala po prenovi, ko bodo etaže odstranjene in bo odprta vse do strehe.

Kot je poudaril sogovornik, že zdaj ve, da je Cukrarna najpomembnejši projekt, ki ga je s sodelavci dobil v karieri. »Na njem delamo že deset let, se pravi, da smo mu posvetili že četrtino svojega aktivnega poklicnega življenja. Zelo smo veseli, da smo dobili to priložnost in se veselimo končne podobe te kulturne stavbe, največjega umetniškega razstavišča v državi, ki bo pomembno zaznamovalo predvsem Ljubljano.«

Za zdaj prenavljajo le vzhodni del, tovarniški kompleks, ki ga je od zahodnega dela, torej palače, dokončno »odrezal« Fabianijev most leta 2012. Tovarna bo z okoli 6000 kvadratnimi metri razstavnih površin postala Galerija Cukrarna, ki jo bodo upravljali Muzej in galerije mesta Ljubljane.
 

Še vedno pri velikih gradbenih delih

S prenovo so začeli natančno pred letom dni in so še vedno pri velikih gradbenih delih. Trenutno poteka globoko temeljenje, statično utrjevanje ter sanacija ostenja, torej utrditev zunanjih obodnih sten, tudi s postavitvijo kovinske konstrukcije, ter izkop kleti.

»V letu dni nismo izvedli niti sanacijskih posegov, saj je to ne samo ogromna stavba, ki meri v dolžino 80 metrov, v širino pa 20, ampak se ponaša tudi z zelo debelimi opečnatimi stenami. V pritličju so debele kar meter, skozi nadstropja pa se zlagoma ožijo, a še pri vrhu, kjer so najožji, so široke 60 centimetrov,« je opisal njene zgodovinske konstrukcijske posebnosti, ki bodo prezentirane tudi po prenovi.



Ti debeli zidovi, ki so bili ročno zidani, so ena največjih posebnosti Cukrarne, zato spomeniška zaščita varuje tudi material in način gradnje. Sicer pa je pri objektu v skladu s spomeniškovarstvenimi smernicami zaščiteno le zunanje pročelje z mrežo 360 oken, ki so nadvse navdušila avtorje prenove.

Idejna rešitev Scapelaba je zmagala leta 2009 med 16 prispelimi predlogi za ureditev območja na kar 25 tisoč kvadratnih metrih. Ko so jo snovali, so si Cukrarno dodobra ogledali. Odločili so se ohraniti zunanji obod, notranjost pa sodobno preurediti in nadomestiti z novimi elementi, stavbo, ki nikoli ni imela kleti, pa tudi podkletiti.

»Tam smo pridobili prostor za servisne potrebe, ki jih potrebuje tako velik razstavni prostor. Poleg sanitarij in večnamenskega medijskega prostora, torej dvorane za videoprojekcije in manjše glasbene dogodke, bodo spodnji prostori nudili predvsem tehnično podporo zgornjemu, kar 6000 kvadratnih metrov velikemu razstavnemu prostoru. Zanj so potrebni razstavni panoji oziroma drugi elementi za postavitev, ki jih bodo tu hranili, predvidena je tudi mizarska delavnica, v kateri bodo lahko naredili prilagoditve in podobno,« je povedal sogovornik.
 

Izginile iz mestne panorame

Nad kletjo, torej v pritličju nekdanje tovarne, bodo poleg razstavne galerije domovali med drugim še jazz klub, kavarna, knjigarna s prodajalno in večnamenski prostor, v katerem so predvidene tudi delavnice za otroke.

V prenovljeno Cukrarno bodo prenesli tudi dejavnost Jakopičeve galerije; ta je bila v prostorih na Slovenski cesti urejena predvsem zaradi pomanjkanja večjih razstavnih prostorov v Ljubljani. Po novem pa bo namenjena predvsem predstavitvi najdb iz rimske Emone, ki jih doslej Ljubljana ni imela prave možnosti dostojno predstavljati.

Evropska mesta običajno ne rušijo svoje industrijske dediščine in nekdanje hale in skladišča prenavljajo tako v stanovanjske objekte kot dvorane, namenjene umetnosti – eden najslavnejših primerov je londonska galerija Tate Modern. Usoda takšnih objektov po Sloveniji pa je bolj klavrna; mnoge, med njimi ljubljanski Pletenina, Kolizej, del Tobačne tovarne in tovarna Šumi, pa denimo tudi celjski Rakušev mlin, so že izginile iz mestne panorame.



Cukrarna, prenovljena za 21. stoletje, bo na Poljanskem nasipu, kamor se je usidrala leta 1828 in leta 1858 pogorela, tudi ostala.

Njeno skoraj dve stoletji dolgo življenje jo je v knjižici na 83 straneh (Založba ZRC, 2010) tudi po minulih zapisih povzela umetnostna zgodovinarka Vesna Krmelj. Prvotno sta družbenika Jožef (Josip) Pelikan in Friedrich Rossmann, borzna veletrgovca iz Trsta, rafinerijo nameravala postaviti v Pelikanov Grad Černelo pri Dobu pri Domžalah, ker pa je bi se močno povečali stroški carine, so našli zemljišče na Poljanskem nasipu.

Kot družbenik naj bi sodeloval tržaški arhitekt Matej (Matteo, Matthäus) Pertsch, ki naj bi bil tudi arhitekt Cukrarne, čeprav njegovo avtorstvo arhivsko ni potrjeno. Je pa znan med drugim kot arhitekt templja nad zdravilnim vrelcem in avtor zasnove starega zdraviliškega kompleksa v Rogaški Slatini, sicer pa kot eden pomembnih arhitektov velikih in pomembnih tržaških zgradb (Palazzo Carciotti, Teatro Verdi, Palazzo della Borsa, Rotondo dei Pancera, zasnoval je številne hiše za bogate tržaške trgovce in prezidavo cerkve pravoslavne skupnosti San Nicolò dei Greci).

Ljubljanska Cukrarna je podobna reški iz sredine 18. stoletja, od koder je po njenem zaprtju – zaradi razraščanja črnega trga v pristaniščih – v Ljubljano prišlo mnogo v tem poslu izkušenih delavcev in strokovnjakov.


 

Zgodovina literatov in slikarjev

Cukrarna je najstarejši ohranjeni objekt industrijske kulturne dediščine v Ljubljani in ena redkih še ohranjenih arhitektur sladkorne rafinerije na območju nekdanje monarhije. »V slovenski prostor je vpeljala kar nekaj novosti: zgradila jo je delniška družba, ki je bila med prvimi v monarhiji in sploh prvo industrijsko podjetje na Slovenskem, v njej so leta 1835 pognali prvi parni stroj, v socialnem smislu pa je razvila za tisti čas zelo napredno obliko podporne blagajne, ki je sicer v skromni meri, a vendarle opravljala naloge socialnega zavarovanja, še preden je obrtni red leta 1859 poskušal rešiti vprašanje pomoči za bolne tovarniške delavce,« navaja Vesna Krmelj.

Bila je motor ljubljanskega industrijskega zagona z najsodobnejšimi iz Anglije uvoženimi stroji. V času največjega razcveta sredi 50. let 19. stoletja je prerasla v največjo rafinerijo v monarhiji, saj so v njej proizvedli okoli šestino vsega sladkorja, zaposlovali 225 delavcev ter omogočali delo še številnim prevoznikom sladkorne moke in premoga, mesarjem, ki so jo zalagali s kostmi za izdelavo kostnega oglja, lončarjem oziroma izdelovalcem glinenih kalupov, v katerih se je tekoči sladkor strdil, sodarjem in dobaviteljem premoga iz premogovnikov v Lokah pri Zagorju.

Ko jo je zajel požar leta 1858, proizvodnje niso več obnovili, tudi zaradi izuma pridobivanja sladkorja iz domače sladkorne pese.

Dve leti je v njej delovala tudi tobačna tovarna, potem pa so v tovarniškem delu uredili vojašnico, ki se je ohranila do konca prve svetovne vojne.



Po potresu je postala zatočišče za najranljivejše sloje prebivalstva, tudi umetnike, med njimi literate slovenske moderne, Murna in Ketteja (ki sta tam tudi umrla na prelomu stoletij), Cankarja, Župančiča, pa tudi Ivana Prijatelja, Cvetka Golarja, Radivoja Petruškega in druge. Zatočišče jim je ponudila gospodinja iz Cerkelj na Gorenjskem Polonca Kalanova. Zgodovinar Dušan Pirjevec pomen Cukrarne v zgodovini slovenske književnosti primerja s Zoisovim dvorcem na Bregu, kjer so se stoletje prej pri Zoisu zbirali Linhart, Vodnik, Kopitar, Metelko.

Na začetku 20. stoletja so bili lastniki Cukrarne Pongratzevi dediči – Pongratz je nekdanjo tovarno med drugim oddajal vojakom cesarjevega mlajšega brata Ferdinanda Maksimiljana, preden so šli v Mehiko –, pred drugo svetovno vojno pa je bil lastnik Franc Urbanc, sin Feliksa Urbanca, lastnika Urbančeve hiše (Centromerkur) na začetku Trubarjeve ulice.

V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja so bila v stavbi tako socialna stanovanja kot zavetišča, med vojnama je v Cukrarni delovala dunajska tovarna pletenin in tkanin Kunc & Co, po drugi svetovni vojni, leta 1948 pa tekstilna tovarna Volnenka, ki se je leta 1971 preimenovala v Velano. V Cukrarni sta imela svoje prostore tudi tovarna otroških vozičkov Tribuna in podjetje Novost, ljubljansko lutkovno gledališče je imelo tu svoje delavnice in skladišče, mizarske delavnice Univerzala ...

V sedemdesetih letih sta tu imela stanovanje in atelje slikarka Kamila Volčanšek, ki je takrat še končevala študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, in slikar, fotograf in oblikovalec Kostja Gatnik. V letih, ko je živel v Cukrarni, je izšla njegova Magna Purga. Prav njima pa je s kolegi nekaj časa živel, takrat še študent slikarstva Zvonko Čoh.

Maja leta 1990 je bila Cukrarna vpisana v razvid kulturne dediščine kot umetnostni arhitekturni spomenik, leta 2009 pa so dokončno začeli z njeno obnovo.