Spodobnost

Solidarnost je plemenita lastnost, vendar je predvsem zadeva vsakega posameznika in je kot takšna pravzaprav popolnoma neodvisna od zunanjih okoliščin, družbenih sistemov in materialnega stanja. Sočutnost do tistih, ki jim zvezde niso posebno naklonjene, je - podobno kot etika in morala, o kateri se pri nas prav tako veliko govori - odvisna predvsem od primarnega čuta za spodobnost. Lahko bi uporabili tudi besedo čast, ki pa je dobila že tragikomični in anahronistični prizvok.

Solidarnost kot družbeni ali celo politični program je že vnaprej obsojen na neuspeh ali pa deluje le kampanjsko. Zagotovo propagiranje solidarnosti ne škodi, vendar v sedanjih časih šteje, se zdi, le senzibilnost ljudi, da izkoristijo vsako, še najmanjšo priložnost, da pomagajo.

Sicer ne gre a priori zavračati donacij različnim dobrodelnim organizacijam, četudi se zdijo njihovi programi pogosto zelo abstraktni, saj nikoli ne vemo, ali bo v resnici dobil naš denar otrok v Ruandi ali pa bodo sredstva namenjena za letalsko vozovnico funkcionarja te organizacije v poslovnem razredu, vendar se veliko možnosti za pomoč ponuja na vsakem koraku.

Morda v tem, da brezbrižno ali celo arogantno ne odpravimo obiska akviziterja, saj mu lahko vsaj prisluhnemo, in četudi na koncu nič ne kupimo, mu tako pomagamo vsaj nekoliko vzdrževati njegovo samopodobo in samospoštovanje.

Eden takih je, denimo, pred nekaj dnevi obiskal našo redakcijo. Ni ponujal knjig, posode ali čistilnih pripomočkov, temveč prigrizke. Pojasnil je, da za vsak sendvič ali solato dobi provizijo štirideset centov. Tisti dan je prodal pet malic, kar pomeni, da je zaslužil dva evra.

Tudi če človek ni lačen, se zdi, da je treba sendvič naročiti že iz spodobnosti.