Pino

Na zadnji poletni dan je prišel Pino. Teden prej, kot smo ga pričakovali. Prišel je tiho, ni kompliciral in ni zapletal, loputal z vrati, gnal viharja po nepotrebnem. Da bi le vsi Pinoti prišli tako!

Začudeno je zrl v ta nevsakdanji svet, malce mežikal, svetloba mu je jemala dih. Slutil je, da ga čaka dolga pot in dooolg uk, da bo lahko v sebi povezal vse te »čipe«, ki so mu jih položili v zibelko. Zato je takoj po prihodu zahteval obilen zajtrk.

Pino začenja uk, jaz moram počasi pospraviti kovčke. Njemu, Mili in drugim moram prepustiti koso, kladivo, meter za prav, pero in več potrpljenja, da ohranijo vsaj košček tega sveta za vse, ki še prihajajo.

A preden se razidemo, je tu še zadnja podrobnost: razdeliti izkušnje, skrbi, spoznanja, mrak in svetlobo ... Na to me je opozoril Primož, ki je šele v zrelih srednjih letih spoznal, kako mu je žal, ker se njegov oče in njegova hči nista dočakala in nista doživela čarobnega dotika ob predaji štafetne palice med dedki in vnuki.

Naloga je enostavna. Pino se mora naučiti govorice in urejanja misli, mi pa mu prižgemo luči v labirintu, pomagamo pri prepoznavanju pasti na poti, pri iskanju ključa do sveta, znanja, do src najdražjih. Zato bova nekaj časa skupaj delala sklece in krepila mišice, da bova kljubovala zmaju in njegovim 12 glavam. Morda mu razkrijem skalo, pod katero prebiva ribji kralj, mu prišepnem, kdaj se brancini radi približajo obali, mu svetujem, naj nikar ne kamenja vsakega psa, ki laja ob poti, naj gre dalje svojo pot, naj pušča ob strani mrčes, ščurke, krastače, iz katerih ne bo princev.

Lahko mu pokažem svet s ptičje ali žabje perspektive, razgalim zlati rez, deset zapovedi, črto na neskončnem obzorju, pojasnim kemične sledi na nebu, pokažem Severnico, Venero in Mars. Položim na srce, naj ima rad tiste, ki ga imajo radi. In naj zmeraj skuša razumeti.
Dolga in hkrati kratka je pot. Počasi prideva najdlje.