V širšo zavest se je že dodobra zasidralo, da morajo biti prostori zlasti startupov in tehnoloških podjetij barviti in polni presenečenj, še posebej na tako imenovanih družabnih točkah, in opremljeni, denimo, z namiznim nogometom ali pikadom, igrami, ki spodbujajo neformalne stike med zaposlenimi in plemenitijo domišljijo oziroma porajajo nove, udarne ideje. Toda kot so poudarili sogovorniki, arhitekti Blaž Jamšek, Andrej Zonta in Matej Peneš, so sami ubrali bolj zadržan pristop.
Tudi odraz zunanjosti stavbe
»Ne samo da je po našem mnenju koncept, da morajo biti pisarne takšnih podjetij karseda odtrgane, že malce iz mode. Rešitve v tej smeri se nam niso zdele primerne tudi zaradi klasicistične zgradbe. Ta se ponaša z izrazito simetrično belo fasado z ornamenti, masivnimi lesenimi vhodnimi vrati in nekaj črnimi poudarki v pritličju. Ker to ni pisarna v kakšni stavbi sredi Šmartinske ceste, ampak prav v središču prestolnice in z vsemi imenitnimi odlikami staromeščanskih prostorov z visokimi stropovi, ki imajo svoj čar, smo se odločili za bolj spoštljiv pristop. Skušali smo ohraniti tudi prvotno zasnovo prostorov. Tako je interier med drugim odraz zunanjosti stavbe in na srečo nam je v takšno rešitev uspelo prepričati naročnika,« je Matej Peneš opisal poglavitna izhodišča.
Obenem, je pripomnil, to ni podjetje s področja šovbiznisa, temveč z veliko bolj resno dejavnostjo, kar mora kazati že na prvi pogled. »Navsezadnje zaradi vlagateljev, ki so v njihovo poslovno idejo vložili finančna sredstva. In to smo dosegli tudi z zadržanim monokromatskim koloritom, belo in črno,« je dodal sogovornik.
Kot popolnoma drugačen primer zasnove poslovnih prostorov je navedel enega njihovih drugih projektov te vrste – delovno okolje v D'Pisarnah, ki je prav tako nekakšen hibrid med tradicionalnimi pisarnami in odprtimi »coworking« delovnimi mesti, a v drugem miljeju sredi Ljubljane. Tudi tu so sledili logiki stavbe in prav zaradi njene narave lahko ubrali povsem drugačen, industrijski slog ter ga tu in tam nadgradili z igrivimi poudarki. »Tam je meja med domačim in delovnim okoljem še bolj zabrisana. Celoten odprti del s kuhinjskim otokom se lahko prelevi v didžejevski pult, prostor pa v mini diskoteko za popoldansko druženje. Tistim, ki tja hodijo delat, je za sprostitev na voljo boksarska vreča, kopalnica za osvežitev zjutraj ali po teku med delovnim časom ter bela zenovska soba, mikro pisarna pa za odmik od 'coworking' prostora. Vse pisarne mejijo na steno piši-briši, kjer si zaposleni lahko puščajo sporočila,« naštevajo elemente, ki so jih po njihovem lahko uresničili v prostoru tega tipa.
Formalnost se zmanjšuje proti nesimetrični notranjosti
Staromeščansko zadržanost na Cankarjevi so morali križati še z drugimi specifikami tega rosno mladega tehnološkega podjetja in njegovega delovanja: poleg starejših zaposlenih ekipo sestavlja veliko mladih, povečini samostojnih ustvarjalcev oziroma podjetnikov, ki jih k projektu povabijo po potrebi le za določen čas. Koncept klasične pisarne, poudarjajo, se je spremenil ne samo zaradi fleksibilnih delovnih mest, temveč tudi zaradi interneta in globalizacije, tako da delo v pisarnah poteka v ciklih in je odvisno od komunikacije z različnimi časovnimi pasovi.
»Zaradi zmogljivih prenosnih računalnikov zaposleni tako rekoč vse nosijo s sabo in navadno nimajo gore fasciklov, vzdušje je enkrat sproščeno, drugič (pre)intenzivno,« opisujejo značilnosti današnjega delovnega vsakdanjika, za katerega so odgovore ponudili z opremo neformalnih prostorov za druženje; s kavčem, televizijo in stoli, ki so po potrebi tudi delovni kotički za mlade računalniške programerje s prenosniki. »Naročniki so si želeli še bolj odprtega značaja teh prostorov, torej da jih sodelavci lahko izkoristijo denimo za ogled večerne nogometne tekme s prijatelji in razgibavanje na telovadnih blazinah, naposled je obveljala celo zamisel o savni in tušu, za sprostitev in osvežitev po aktivnostih ali napornih sestankih.
Tako smo rešili še eno prvotno specifiko prostorov, ki vodijo v notranjost stanovanja – stene namreč niso simetrične, kar pa zaradi sproščenega programa, umeščenega mednje, ni moteče,« so povedali arhitekti. V reprezentančnih prostorih z velikimi okni, ki gledajo na Cankarjevo, so simetrično postavili štirinajst velikih pisalnih miz, nekaj je namenjenih občasnim sodelavcem, ki se na njih izmenjujejo.
Direktorska miza na eni nogi
Najbolj posebna je miza v direktorski sobi. Zanjo velja, da mora biti mogočna in kazati na status tistega, ki jo uporablja. A tudi ta je nazadnje ušla stereotipom, saj je zelo minimalistična. »Da, z njeno zasnovo smo se veliko ukvarjali, saj je precej težka miza, ojačana s kar nekaj kovine, a v resnici stoji na eni nogi in tako uresničuje željo naročnika, da se po potrebi spremeni v konferenčno, za katero lahko razpravlja kakšnih sedem ljudi,« je na njeno odliko opomnil Matej Peneš.
Še večje preglavice kot ta kos opreme sta jim povzročali električna in vodovodna napeljava, saj tega, kje sta speljani, v več kot stoletni meščanski hiši ni nihče zares vedel. Zgolj približne usmeritve, kje bi utegnili naleteti nanju, so rodile manjšo nesrečo, saj so zavrtali prav v vodovodno cev, a so mojstri s hitrim ukrepanjem preprečili večjo škodo. »Ker je bil parket v dobrem stanju, prav tako drugo stavbno pohištvo, dvokrilna vrata in dvojna okna, smo jih zgolj obnovili, tako da na koncu prenova sploh ni bila tako draga in je dokaz, da je tudi s preprostimi rešitvami mogoče prepoloviti cene in doseči všečen učinek,« je sklenil Peneš.
»Koncept klasične pisarne se je spremenil, ne samo zaradi fleksibilnih delovnih mest, tudi zaradi interneta in globalizacije, tako da delo v pisarnah delo poteka v ciklih in je odvisno od komunikacije z različnimi časovnimi pasovi.«
ℹPisarne C3, Cankarjeva cesta, Ljubljana
Arhitekturna zasnova: BAAM arhitekti
Leto izvedbe: 2018
Kvadratura: 160 m2
Okvirna cena investicije: od 20.000 do 30.000 evrov
Arhitekturna zasnova: BAAM arhitekti
Leto izvedbe: 2018
Kvadratura: 160 m2
Okvirna cena investicije: od 20.000 do 30.000 evrov