Po 40 letih še vedno diši po Everestu

Predmeti, ki pripovedujejo: Kaj vse so leta 1979 alpinisti odnesli na streho sveta in prinesli od tam

Objavljeno
13. maj 2019 10.30
Posodobljeno
13. maj 2019 10.30
Na odpravi je bil tudi slikar Franc Novinc. Umetnina Everest je ena od treh, ki jih je muzeju posodil novinar Marjan Raztresen. FOTO: Tomi Lombar
Na današnji dan ob 13.51 pred 40 leti je Nejc Zaplotnik s tresočo se roko vzel iz nahrbtnika radijski oddajnik­ in rekel: »Halo, enka! Halo, Tone, javi se.« »Na sprejemu, na sprejemu.« »Tone, na vrhu sva!« Ob njem je stal Andrej Štremfelj. Tisti trenutek najbrž nobeden od njiju ni mogel dojeti veličastnosti dosežka, a z vsakim nadaljnjim trenutkom je veličastnost ­naraščala. Danes vsak od predmetov,­ ki so šli na to zahtevno pot, nosi s sabo drobec zgodovine. Nekaj so jih zbrali v Slovenskem planinskem ­muzeju v Mojstrani.

Tone je kajpak Tone Škarja, vodja odprave, ki ni bila posebna le po tem, da je bila prva jugoslovanska na Everest, ampak predvsem zato, ker so alpinisti osvojili najvišjo goro na svetu po še nepreplezanem zahodnem grebenu.



Svoje misli in misli soplezalcev je Škarja strnil v knjigi Everest, izdani leta 1981, in tako vsakomur približal pot, ki je v očeh večine ljudi še vedno nepredstavljiva, ravno tako kot vsa logistika. Kajti še preden so splezali na goro, so ustvarili svojo goro – 630 tovorov s težo 18.294,1 kilograma, kakor je pred odhodom v mislih tehtal vodja odprave. Ta je imela 25 članov, ­pomagalo jim je 20 višinskih nosačev, trije kuharji in trije njihovi pomočniki ter dva poštna sla. Samo pri tem, da so vso opremo spravili do baznega tabora, jim je pomagalo 700 nosačev iz ­Katmanduja.
 

Gojzarji in rokavice


Nekaj drobcev velikanskega tovora so zbrali v Slovenskem planinskem muzeju. Kustosinja Saša Mesec je gotovo bistveno bolj previdno, kakor je pred štirimi desetletji stopal z njimi alpinist Ivan Kotnik, prinesla enega od parov čevljev, ki jih je Alpina izdelala posebej za to odpravo. Ogromen čevelj z napisom Ivč, ob njem je še par toplih notranjih čevljev, kaže posledice številnih korakov v zahtevnih razmerah, nikakor pa ni tako težek, kakor daje vtis.

image
Čevlji Ivana Kotnika - Ivča, ki jih je Alpina izdelala posebej za to odpravo. FOTO: Tomi Lombar


Ivan Kotnik, v času odprave 28-letni alpinist, je v muzej prinesel še enega od prepoznavnih delov opreme, to je lesena posoda, ki spominja na sod, v katero so spravljali stvari. Napisi Alpina, Sava, Jugotekstil … kažejo, katera podjetja so pri tem sodelovala, podobno so takrat nosili imena bazni tabori odprave. Del preostale opreme iz tega soda so po dve osamljeni rokavici in nerabljen par z napisom Toko Sport, ki še vedno šušti po novem, ter nadhlače, pri katerih je vidno, da so že veliko dale skozi. »Te imajo še vonj po Everestu,« se je vživela kustosinja.

Zaradi zavedanja, kako pomembni so taki drobci zgodovine, opozarjajo alpiniste, naj opreme ne zavržejo. Tako, denimo, muzej hrani smuči, s katerimi je Davo Karničar leta 2000 prvič smučal z Everesta.

image
Na odpravi je bil tudi slikar Franc Novinc. Umetnina Everest je ena od treh, ki jih je muzeju posodil novinar Marjan Raztresen. FOTO: Tomi Lombar

 

Klemenčevi puhovki, Vajtov cepin



Del zakladnice sta tudi puhovki, ki ju je prinesel alpinist Stane Klemenc. Na odpravi je bil zadolžen za ekonomsko propagando in fotografijo, kar izdaja našitek z napisom »uradna fotoslužba alpinistične odprave na Mount Everest«. Ta je takrat, kot se zdi, veliko nesla na najvišjo goro na svetu, a Klemenc je z nje tudi nekaj prinesel – staro lestev, domnevno z začetka petdesetih let, našel pa jo je med opremo prejšnjih odprav, ki jih je odnesel s seboj ledenik. Snemalec Slavko Vajt je prepustil muzeju cepin, s katerim je splezal več kot 7000 metrov visoko.

image
Cepin Slavka Vajta, snemalca ljubljanske televizije Fotografije Tomi Lombar. FOTO: Tomi Lombar


Bojan Pollak - Bojč, ki je bil na odpravi odgovoren za prehrano, bo v muzeju na novo postavil razstavo, ki si jo je bilo mogoče že leta 1980 ogledati v kamniški kavarni Veronika. Podpisi pod fotografijami so izpisani na roko in pričajo o tem, da so bili člani oprave na poti kdaj pa kdaj tudi zvedavi obiskovalci Nepala.

Na Everest in z njega je ravno tako romalo pismo, opremljeno s krajem Kranj in datumom 2. maj 1979. »Draga sinova,« se začne. Napisal ga je oče Andreja in Marka Štremflja ter poročal, da so prazniki bolj klavrno minili, kajti ves čas je bilo slabo vreme. Tanki listi približajo življenje v družini, v kateri sta se rodila alpinista, od katerih je eden tistega 13. maja stal na vrhu, drugi pa se je moral tik pred koncem ustaviti, a ni bil nič manj zaslužen za uspeh.

image
Pismo očeta Andreju in Marku Štremflju FOTO: Tomi Lombar