Po napačni poti

Pred nekaj dnevi sem se iz Zagreba peljala proti Beogradu. Huda nesreča na avtocesti me je prisilila, da sem se preusmerila na lokalne ceste. Vozila sem skozi mesta, za katera niti vedela nisem, da obstajajo, in se, seveda, izgubila. Izdalo me je slabo poznavanje zemljepisa. Izneveril se mi je celo navigacijski sistem.

Na sovoznikov sedež je sedla živčnost. »Izgubljaš čas,« mi je šepetala. »Lahko bi bila že na polovici poti,« me je izzivala in vse bolj brezobzirno pritiskala na moja pljuča. Ali sploh vem, kam grem?

Nenadoma sem se znašla v čudovitem kraju, kamor se gotovo ne bi odpravila, če ne bi na nekem razpotju zapeljala v napačno smer. Z vaških dvorišč so me pozdravljala drevesa, polna rdečih jabolk. Velikanski purani in snežno beli gosaki so dvigali glave, kot bi hoteli vso mojo pozornost usmeriti na svojo veličastno lepoto. Vrtovi z velikimi šopi razcvetelih hortenzij so me nežno vabili in zdi se mi, da sem celo slišala, kako mi šepetajo, da ne bi bilo nič narobe, če bi prespala nekje tukaj, v senci lastne napake, ki me je odpeljala po poti nepričakovane lepote.



Moje potovanje do Beograda je trajalo dve uri več kot običajno. A ko sem prispela, sem imela občutek, da sem bogatejša za teh sto kilometrov, kolikor sem jih dodala, ker sem se izgubila. V glavi sem imela prizore čiste podeželske idile.

Seveda sem se spomnila Roberta Frosta in njegove pesmi Dve poti: Poti sta se razšli in jaz, / jaz to izbral sem, kjer jih je manj šlo, / in v tem je bila vsa razlika. (Prevod Marjan Strojan.)

Ti verzi so sicer himna mojega življenja, ki ga vodita intuicija in upor proti vsemu, kar se mora. Pa vendar sem se vprašala, ali se je treba zmotiti, da bi začeli raziskovati prostor okoli sebe. Bom čakala, da se znova izgubim, da bom pokukala v mesta, ki jih ne poznam? Pot, po kateri jih je šlo manj, je tukaj pred menoj. Je mar ne bom izbrala tudi naslednjič – samo zato, da ne bo nič isto.